Največji strah je, da se bom nekega dne zudila v nov dan, začela z godnanjem, ker moram vstati, nadaljevala z godrnanjem, ker moram v službo. Nadaljevala z osemurnim godrnanjem nad delom, vremenom, šefom, računalnikom... pač nad tem kar bo najprej prišlo na misel. Vmes se bom spraševala "kam gre ta svet" med čekiranjem novic na 24ur in MMCju (po možnosti kronike in vremena). Popolnoma slabovoljna, sitna in razdražena zaradi same negativne energije, ki me bo obdajala, se bom zvalila pred televizijo, kjer si bom pogledala vse informativne oddaje, nato pa še kak resničnostni šov. Zaspala bom z mislijo kako grozno življenje imam in "kam gre ta naš svet." Te dneve bom prekinila le takrat, ko bom šla za 14 dni na morje in pozimi na smučanje. Kjer se bosta cedila mleko in med. Čeprav me bodo ti turistični delavci "obrali do kosti."
Največji strah, da bom postala povsem pasivna in se v celoti predala splošnemu mnenju in obnašanju. Bojim se, da bom z leti pozabila, da sem lahko srečna, da imam elektriko, da me zjutraj lahko zbudi budilka, da je moj dan odvisen (tudi) od mojega obnašanja in razmišljanja o stvareh. No, sej pravim strah, da postanem pasivna - v dejanjih in mišljenju (ker je tako lažje, ker tako vsi počnejo...).
