Burja me je v zadnjih dveh tednih dodobra prepihala. In po dolgem času sem spet zares vedela, zakaj jo imam tako zelo rada. Trenutnki ko čutiš vsako celico telesa, ker te zares povsod zebe, ko premikaš noge naprej in samo naprej, hodiš pa v desno. Ko hodiš po ulici in ti zmanjka zraka - zaradi zraka samega. po dolgem času sem se občutila kako je z razlogom hoditi vzvratno. SUPER
Ampak, vsaka pravljica se enkrat konča. Nisem pa mislila da se bo končala tako travmatično. Brez interneta in glavnega vira vseh mojih podatkov - prenosnega diska. Čeprav so bili vsi kabli pravilno vklopljeni... Očitno se je tudi računalnik bolje počutil v Vipavski dolini :)
tako je bil ta teden kar zabaven. Namesto sedenja za računalnikom in zrenja v monitor, sem izvajala spoznavanje zasneženih Ljubljanskih ulic, novoletne razsvetljave (no, zdej lahko še povem, da res ni vredna vsega kar naredi...), snidenj ljudi s katerimi se po nekem čudnem naključju čutim zelo povezana, čeprav jih nisem videla tudi več kot leto dni...
Po dolgem času se je izvedel tudi francoski večer. Bile so svečke, bilo je dobro vino (udeleženci lahko to gotovo potrdijo) in tudi sira ni zmanjkalo. Družba je bila pestra, pestrejša od prejšnjih.
Par dni v tednu je bilo kar takih, ko sem se zvečer z največjim veseljem vrgla v posteljo in zaspala. JEI!
Udeležila sem se razprodaj - ja prou ste prbrali... ma j blu najbel nujnu. Ob vsakem sprehodu izven hiše -tudi najkrajšem - so me mokre noge opominjale... in ok, udala sem se in šla po nakupih. Ampak ob trenutni modi je to...lajkli misija nemogoče. Ja, ampak... med obupanem obhodu in kvazi ogledovanjem ponudbe v žnjti trgovini v počutju "tudi-tuki-n-bo-prou-neč" in "zkej-točnu-imjo-štcuno-n-dvataužntih-kvadratnih-metrih-če-injo-točnu-pjt-različnih-modelu", da ne omenjam pogovora po telefonu v istem stilu.. in sem jih zagledala... tam.. prav tam so bili... v prepovedani coni. V tistem trenutku sem jih videla osvetljene z reflektorjem, kot da bi bili sami na odru, okoli pa tema. In ja...nej kdo reče, da niso najjači.
Spomin na Maroko mi pač res ne bo zamrl, ugotavljam. Najprej spis o sanjskih počitnicah - halo?!?!!?o tem res nimš spisa za pisat- z eno besedo: Maroko. In med nakupovanjem sem zagledala en zelo najjači sadež. Kaktus. Ni bil sicer tak, kot tisti tam v vročih krajih (baje majo TRENUTNU cele 3°C), ampak za budit spomin - zmjri! :)
