Danes sem si vzela par ur časa, da premlejem svoje življenje... domov sem se peljala z avtobusom, priznam, drgači ni šlo.
Ampak s tem ni nič narobe. Rada se vozim z avtobusom in če ne bi bili tako presneto dragi (ja, še zmjri si nism zrihtala popusta) bi se z njimi vozila redno. To je čas, ki si ga lahko zares vzamem zase. Ko med zrenjem skozi okno in opazovanjem pokrajine z mislimi letim kamorkoli pač že. To je čas ko z eno asociacio nekontrolirano preletim na drugo in na tretjo in tako naprej. Bogastvo trenutka, ki si ga drugače skoraj ne morem dovoliti zaradi vseh stvari in ljudi ki mi plešejo po glavi in okoli mene.
Tokrat sem se posvetila tudi mobitelu. Ma ne, nisem obsedena z njim, sam SMSjev se je nabralo prevč in tulifon mi je stalno težil, da ne morem poslat nobenega od 5 smsjev, ki jih na teden pošljem. In ker novo leto še ni zares daleč. Eni so ga praznovali pred dvema dnevoma. Mi je bilo zanimivo še enkrat prebrat smsje. Vedno sem si te smsje prepisovala. Letos sem pustila le tiste za katere verjamem, da bi jih morda napisali pošiljatelji, torej nobenega "notranjega miru". Kaj sploh to pomeni? Ve da zveni, ampak pomen? Eh,...
