Sredi tega tedna sem sem dobila z eno osebo, ki je v mojem življenju pustila močem pečat(ni važno kakšnega). Prav lepo se je bilo spustiti v debate na vsemogoče teme (vreme in politika, gospodarska kriza ipd niso zanimive teme). Vsakič znova, ko se srečam s to osebo se zavedam, da ni nujno, da bi se stvari razvile kot so se. Morda se nikoli ne bi hotela videti, srečati ali celo pozdraviti. Tega se morda zavedam še bolj zaradi izkušenj, ki sem jih imela z drugimi ljudmi.
Ne pišem tega, da bi tožila nad izgubljenim svetom, nad nesrečami ali čemerkoli. Pišem, ker je fajn, da se zavedamo kako ljudje v našem življenju niso tam, da za vedno in zagotovo ostanejo. Če povem drugače: tudi v vaših življenjih je najbrž dosti takih oseb, za katere ste veseli, da so in včasih morda pozabite, da nam ni noben odnos dan sam od sebe, ni nujen... ampak je lepo da je. Pa čeprav z to osebo nisi v stikih vsak dan, niti ne vsak teden.... nekatere srečaš parkrat letno in ti tisto srečanje pač pomeni več, kot to, da bi se srčevali non-stop.
In prav zanimivo je, kako včasih srečamo neko novo osebo in si rečemo - ta oseba je pa fajn in bi si jo želel spoznat bolje, alpa ravno obratno - tečna (oseba) je, tudi če je nikoli več ne srečam.
Pa se je že dostikrat izkazalo, da prvi vtis ni vse, kajne? Da sta bila tudi drugi, tretji, četrti... desti... stoti vtis napačna.
Ali pa se sploh ne spomniš točno prvega vtisa, ker so te osebe stopile v tvoje življenje popolnoma neopazno in si se približno eno leto poskušal zapomniti njeno/njegovo ime... :)
