maščevanje

Priznam, da nikoli nisem zares razumela želje po maščevanju. Če nekdo ubije mojega brata, mi ne bo prav nič pomagalo, če ga zaprejo, če ga ubijejo... moj brat bo še vedno mrtev, a ni tako?

Prav tako nikoli nisem razumela, zakaj bi nekoga, ki me prizadane hotela prizadeti nazaj. Zakaj že? Verjamem namreč, da te zares lahko prizadane le nekdo, ki ti je blizu, ki (misliš, da) ga poznaš, ki ga imaš rad (ne, una cmok cmok ljubezen, ampak tista, ko ti dejansko ni vseeno za sočloveka, za točno tisto osebo!). Le taki ljudje te lahko prizadanejo tako, da še nekaj dni, tednov, mesecev, let... po tem še vedno čutiš topo bolečino v sebi vsakič, ko se spomniš na tisti dogodek, pa čeprav si ga morda že zdavnaj odpustil, pozabiš ga pač ne. No, kakšnega že. :)

Zadnje čase veliko razmišljam o vsem skupaj. O maščevanju niti ne, ker še veradno ne vidim smisla v njem. Bolj o tem, kako zelo te lahko prizadanejo tisi, ki so ti najbližji. Zakaj? Ker lahko, ker sem jim konec koncev dovolila (ne, da mi to pomeni kakšno olajšanje) s svojim popuščanjem že iz časov doooolgo nazaj. Ne bi pa rekla, da je vse na moji strani. Tudi prejšnjega popuščanja ne bi bilo, če bi se osebe na drugi strani vsaj kdaj vprašale... ne, napaka, nobenemu ne koristi, če se vprašajo bolj pomembno je spraševanje drugega. Ne razumem zakaj bi bilo tako težko vprašati "Zakaj sploh vstrajaš v tej butasti želji?" Najbrž bi to pomenilo čas, ki ga ni (bilo) na pretek, ali pač? Časa je toliko kolikor si ga vzameš.

Tako ena izjava, ki navadno ne bi izzvala nič več kot nekaj sekund ničvrednega smeha, zarine sulico globoko, globoko notr. Takrat ne pomaga nobena beseda, tudi "oprosti" ne.

Ko naredi luknjo začne iz nje kar samo spricati - gnev, gnoj, tišina, razočaranja, žalost, jeza... ne, jeza ne... razočaranje in gnev. Se čudite, zakaj moj zelenjavni vrt tako dobro raste:

Vam posrtrežem z eno lušno pesmico.