Gurmana

Morda bo kdo rekel, da sem postala že preveč lokal zapisov  patriotska... ampak tega dejansko ne morem spustiti iz zapisov svojega bloga! :)

Namreč restavracija Gurmana v Vipavskem hramu. Restavracija je v rokah dveh mladih fantov, ki imata preprosto politiko - vse se da, bomo že zrihtali. Seveda govorim to za večje skupine, za manjše nimam izkušenj, ampak gotovo sta prav tako fleksibilna. :)

In ne, ne delujeta mi pretirana flegmatika, se pa maksimalno potrudita, da so želje njunih gostov upoštevane. Seveda vesta kje so omejitve - recimo prostorske...

Itak veste kako tečna sem in vedno nezadovoljna, ampak v tem primeru... ostanem brez besed, brez enega samega komentarja... hrana... postrežba... hmmm. Ne najdem besed. Mi lahko nekdo z obširnejšim besednim zakladom lahko pomaga?

Od zadnjega obiska v restavraciji je minil že skoraj mesec dni, pa še kar ne morem pozabit. Vmes sem bila še v kakšni drugi restavraciji, kjer so stregli slow food. Ampak postreči več kot 100 ljudi v manj kot 10minutah se niti zdaleč ne primerja s postrežbo kjer sem v skupini dobrih 40 ljudi čakala na svoj krožnik 10 min, medtem, ko so bili moji sosedje že pstreženi in so natakarji že zalagali s hrano ostale mize...

Pa da ne govorimo o hrani... Tisti njoki v parmezanovi skledici in vinski omaki s pršutom... 

Svaka jim čast. Pejdte provt, se splača!

OPOMBA: Fotografija je seveda čisto preveč dobra, da bi lahko bila moja... nastala je izpod fotoaparata Benjamina, ki je fotografiral Tamarino porcijo njokov; pravita, da sta oba Fotografa enako odgovorna. In se jima NAJBEL zahvaljujem za dovoljenje za objavo teh slastnih njokov... njaminjam... jih gremo sprovat?

maščevanje

Priznam, da nikoli nisem zares razumela želje po maščevanju. Če nekdo ubije mojega brata, mi ne bo prav nič pomagalo, če ga zaprejo, če ga ubijejo... moj brat bo še vedno mrtev, a ni tako?

Prav tako nikoli nisem razumela, zakaj bi nekoga, ki me prizadane hotela prizadeti nazaj. Zakaj že? Verjamem namreč, da te zares lahko prizadane le nekdo, ki ti je blizu, ki (misliš, da) ga poznaš, ki ga imaš rad (ne, una cmok cmok ljubezen, ampak tista, ko ti dejansko ni vseeno za sočloveka, za točno tisto osebo!). Le taki ljudje te lahko prizadanejo tako, da še nekaj dni, tednov, mesecev, let... po tem še vedno čutiš topo bolečino v sebi vsakič, ko se spomniš na tisti dogodek, pa čeprav si ga morda že zdavnaj odpustil, pozabiš ga pač ne. No, kakšnega že. :)

Zadnje čase veliko razmišljam o vsem skupaj. O maščevanju niti ne, ker še veradno ne vidim smisla v njem. Bolj o tem, kako zelo te lahko prizadanejo tisi, ki so ti najbližji. Zakaj? Ker lahko, ker sem jim konec koncev dovolila (ne, da mi to pomeni kakšno olajšanje) s svojim popuščanjem že iz časov doooolgo nazaj. Ne bi pa rekla, da je vse na moji strani. Tudi prejšnjega popuščanja ne bi bilo, če bi se osebe na drugi strani vsaj kdaj vprašale... ne, napaka, nobenemu ne koristi, če se vprašajo bolj pomembno je spraševanje drugega. Ne razumem zakaj bi bilo tako težko vprašati "Zakaj sploh vstrajaš v tej butasti želji?" Najbrž bi to pomenilo čas, ki ga ni (bilo) na pretek, ali pač? Časa je toliko kolikor si ga vzameš.

Tako ena izjava, ki navadno ne bi izzvala nič več kot nekaj sekund ničvrednega smeha, zarine sulico globoko, globoko notr. Takrat ne pomaga nobena beseda, tudi "oprosti" ne.

Ko naredi luknjo začne iz nje kar samo spricati - gnev, gnoj, tišina, razočaranja, žalost, jeza... ne, jeza ne... razočaranje in gnev. Se čudite, zakaj moj zelenjavni vrt tako dobro raste:

Vam posrtrežem z eno lušno pesmico.

že poganja...

Kaj vse se zgodi v eni noči.
Čas kaljenja za vsako seme, ki sem ga posadila je različno, pa vseeno..
Prva bi morala pognati špinača po 12-15 dneh,
sledila bi bazilika s 14-18 dni
drobnjak z 20-15 dni
peteršilj z 20-30 dni
in janež s 21 - 24 dni.

Nič torej še ne bi smelo pognati v manj kot enem tednu... a se komu sanja kaj točno je tako zelo hitelo?

Zvečer je bila greda že prou zelena. Prou ponorela je ta "zelenava." Vse to od zjutraj do zvečer!

zeliščni vrt na balkonu

peteršilj, bazilika, drobnjak, janež in špinača...

a mislite, da bo kaj pokukalo na plano?

Vista

Kot otroci smo se vedno veselili dneva, ko je bila vista*. Čeprav nismo vedeli zakaj se tisti stari fantje in dekleta čudno obnašajo (bili so pač vinjeni- ampak kaj pa otrok ve;)) in delajo neumnosti, učitelji jih grdo gledajo in tako naprej.

Vista je tradicija naših koncev (ne vem kako daleč severno, južno, vzhodno in zahodno sega, zato ne bom definirala). Zgodi se kot dogodek, ki spremlja enega od inicijacijskih obredov mladih fantov v družbo odraslih - ko so godni za služenje vojaškega roka (to sicer sedaj ni več obvezno, ampak novačenje za vojsko še ostaja).

Takrat dobijo od vojakov pisemce, naj se zglasijo v vojašnici, kjer so jim povedali v katerem delu vojske bodo služili vojaški rok (naj gre za pehoto, ali civilno služenje). 

In to pisemce je hkrati povod za drug obred, za visto. 

Vista je vedno sestavljena iz trktorja in nakladalke za seno. Slednja je oblečena v smrečje in okrašena s rožami, ki jih pripravijo punce iz iste generacije, kot so fantje (tisti, poklicani k vojakom) in trakovi iz krep papirja. Seveda zraven paše tudi slovenska zastava in tabla z napisom. Tabla pove od kod je vista. Metličarji (na zgornji fotografiji) so iz Budanj, Nafarji so iz Vrhpolj, Bržwtrji iz Malih Žabelj, Fžulrji iz Velikih Žabelj... vsak kraj je torej poimenovan po tisti dejavnosti, pokateri so jih prepoznali prebivalci sosednjih vasi. Najbrž ni težko ugotoviti s čim so se ukvarjali v Budanjah in kaj so sadili v Malih Žabljah, kajne? :P

Trakovom iz krep papirja, ki jih na visti, fantih in dekletih, traktorju niti približno ne sme manjkati! Zato so dobili tudi svoje ime: pandlci.

Priprave se seveda začnejo že dolgo pred slavnim dogodkom - seveda je potrebno vse okrasiti in ovenčati. Na dan, ko so fantje poklicani k vojakom, pa se vsi skupaj natovorijo na nakladalko, kjer ne manjka hrane in pijače. Prva postaja so vojaki, nato pa iz vasi v vas, kjer opozarjajo na to, da so prišli z glasnim vriskanje in trobljenjem. 

Danes sem bila v bistvu posebej presenečena, saj je z ukinitvijo obveznega služenja vojaškega roka, potihnil tudi obred viste. Naša generacija je imela ravno to nesrečo, da je doživela polnoletnost v času, so obvezno služenje ukinili, zato viste nismo imeli. Sedaj pa so obred oživili in tako danes že cel dan poslušam trobljo in vriskanje. 

Naslednje leto v tem času, pa si morda pridete pogledati to zanimivo stvar.

Lepo je...

Lepo je, ko ti ljudje povedo kaj si v resnici mislijo o tebi. :)

V zadnjem času sem iz različnih pogovorov in dejanj ugotovila marsikaj o sebi. Res veliko stvari. In res mislim, da je lepo izvedeti. Čeprav ne gre vedno za pozitivne stvari. Lepo je vedeti, da so še ljudje na tem svetu, ki si ti upajo povedati resnico v oči!

Hvala!