V petek so se zame in za mnoge druge začele počitnice, no bolje rečeno učitnice. Dela za fax namreč ne zmanjka in tako sem si zadala naslov tedna:
In kako mi gre?
V soboto sem prekopirala dosedanje delo in šla popoldne na ene štirurni sprehod do Marije Snežne nad Gočami. Torej ni blo hudga od mene.
Na sliki lohk vidite mojega najlepšega Rjavookega spremljevalca Aša.
Vendar se sobota še ni zaključila, sledil je še en obisk, kasneje pa še... no ja, sm Primorka al nisem- OSMICA na Vrabčah. Morda se boste vprašali kaj je tam zanimivega? Dragi moji, Vrabče se že štejejo za Kras - torej imajo tam dobro vino in še boljši liker. Tudi tokrat se mu nismo uspeli upreti. Super družba in super hrana in pijača :)
In to je bil tudi glavni razlog za prespano jutranjo pridigo- ja sam pridigo :).
Nato pa je po načrtih sledilo pisanje seminarske naloge. No ja... v resnici sem počela nekaj za seminarsko nalogo. V Črni Kal smo se odpravili štirje nadobudni plezalci iz Vipave.
Dan je bil kar najbolj primeren za plezanje (ali opazovanje z udeležbo, kot bom zapisala v seminarski nalogi ;) Odšli smo kar v zadnje sektorje, kjer smo se lotili (pre)težkih smeri. Ko sem nad svojimi plezalskimi sposobnostimi že skoraj obupala, so me poslali plezat Regrat z jajci in Tjaško(ja, od tod naslov), pa še eno, ki ji ne vem imena. Da ne bo pomote - nobene nisem splezala do vrha (za tiste, ki ste seznanjeni z ocenami), ampak plezanje se mi še nikoli v življenju ni zdelo tok fajn.
V prvi smeri so nama družbo delali Polde, Joško, Grega in dva Neimenovana martinčka. O martinčkih v Črnem Kalu bi se dalo povedati marsikaj. Na pogled ničkaj prijetne živali se v tem kraju obnšajo že skrajno neprimerno. Ljudi so namreč že tako vajeni, da jih je že skoraj nemogoče spoditi iz edinega grifa, ki ga lahko v smeri primeš. Če pa se teh malih plazilcev še bojiš lahko od tod nastanejo nepozabne burke, ko morajo izkušeni plezalci napeljati in nato pobirati komplete v Prečki (ena lahka smer), saj se tam nahajajo - glej ga zlomka - ZLOBNI martinčki!
Vse skupaj pa je pri moškemu (resnejšemu) delu ekipe, kot pri ženskem privedlo do huronskega in tihega smeha - nismo smeli pozabiti na vse ostale plezalce, ki se ob plezanju ne zabavajo tako glasno, kot to počnemo... no ja, režali smo se.
Ampak jutri, jutri pa začnem s pisanjem seminarske naloge. Upam, da ne po študentkem pregovoru:
"Tudi pisanje seminarskih nalog je lahko zabavno"
In kako mi gre?
V soboto sem prekopirala dosedanje delo in šla popoldne na ene štirurni sprehod do Marije Snežne nad Gočami. Torej ni blo hudga od mene.
Na sliki lohk vidite mojega najlepšega Rjavookega spremljevalca Aša.
Vendar se sobota še ni zaključila, sledil je še en obisk, kasneje pa še... no ja, sm Primorka al nisem- OSMICA na Vrabčah. Morda se boste vprašali kaj je tam zanimivega? Dragi moji, Vrabče se že štejejo za Kras - torej imajo tam dobro vino in še boljši liker. Tudi tokrat se mu nismo uspeli upreti. Super družba in super hrana in pijača :)
In to je bil tudi glavni razlog za prespano jutranjo pridigo- ja sam pridigo :).
Nato pa je po načrtih sledilo pisanje seminarske naloge. No ja... v resnici sem počela nekaj za seminarsko nalogo. V Črni Kal smo se odpravili štirje nadobudni plezalci iz Vipave.
Dan je bil kar najbolj primeren za plezanje (ali opazovanje z udeležbo, kot bom zapisala v seminarski nalogi ;) Odšli smo kar v zadnje sektorje, kjer smo se lotili (pre)težkih smeri. Ko sem nad svojimi plezalskimi sposobnostimi že skoraj obupala, so me poslali plezat Regrat z jajci in Tjaško(ja, od tod naslov), pa še eno, ki ji ne vem imena. Da ne bo pomote - nobene nisem splezala do vrha (za tiste, ki ste seznanjeni z ocenami), ampak plezanje se mi še nikoli v življenju ni zdelo tok fajn.
V prvi smeri so nama družbo delali Polde, Joško, Grega in dva Neimenovana martinčka. O martinčkih v Črnem Kalu bi se dalo povedati marsikaj. Na pogled ničkaj prijetne živali se v tem kraju obnšajo že skrajno neprimerno. Ljudi so namreč že tako vajeni, da jih je že skoraj nemogoče spoditi iz edinega grifa, ki ga lahko v smeri primeš. Če pa se teh malih plazilcev še bojiš lahko od tod nastanejo nepozabne burke, ko morajo izkušeni plezalci napeljati in nato pobirati komplete v Prečki (ena lahka smer), saj se tam nahajajo - glej ga zlomka - ZLOBNI martinčki!
Vse skupaj pa je pri moškemu (resnejšemu) delu ekipe, kot pri ženskem privedlo do huronskega in tihega smeha - nismo smeli pozabiti na vse ostale plezalce, ki se ob plezanju ne zabavajo tako glasno, kot to počnemo... no ja, režali smo se.
Ampak jutri, jutri pa začnem s pisanjem seminarske naloge. Upam, da ne po študentkem pregovoru:
Ne prelagaj na jutri kar lahko storiš pojutrišnjem.
