Se še spomnite otroških let, ko smo z veseljem v srcih pričakovali darila, ki jih bo prinesel Miklavž (morda je pri vas hotil Dedek Mraz ali kasneje Božiček)... Tisti pravi občutek pričakovanja in pristne radovednosti, ki nas je gnal, da smo preiskali celo hišo, da bi le našli darila, ki so nam jih pripravili starši. Ampak najhuje od vsega je bilo, če smo jih dejansko dobili. Presenečenje tistega jutra, ko bi darila dobili, je bilo uničeno.
Danes čutim prav isto radovednost. Pravijo da bo sneg. Najraje bi se utaborila pred oknom, potisnila nos globoko na steklo in čakala... in čakala... in čakala... in čakala...
... dokler me ne bi začelo že res fajn zebst v nos. Potem bi si privoščila topel čaj, po možnosti tak, ki ima cimet... potem pa spet: čakala... in čakala... in čakala...
