Pa saj bo šlo, pa saj bo šlo

To objavo posvečam osebi, na katero sem se danes spomnila, ko sem odprla televizijo na ŽivŽav. Na sporedu je bila namreč risanka Mala Lokomotiva. Palčica (jah, ni lih izviren nick, ampak sej veš od kod kaj ne?), prav živo se spomnim, ko smo v drugem letniku stali pred faksom in vadili za predstavitev. Vsi žvčni u nulo. Potem pa se prikažeš ti in zapoješ pesmico iz te risanke:

Pa saj bo šlo
pa saj bo šlo!
...
Nobena gora ne ustavi me,
nobena reka, ni preveč deroča...

Gotovo se spomnite zgodbe o mladi lokomotivi, ki je lahko le ždela na postaji. Ko pa se je nekega dne pokvarila lokomotiva, ki bi morala prepeljati igrače otrokom na drugi strani mogočne gore... in ko prav nobena druga lokomotiva noče pomagati. Se mala lokomotiva Neli opogumi, se pretihotapi mimo spečega stražaraj in odpelje vlak čez goro. Kjer pa se seveda zgodijo mnoge preizkušnje, vendar jih Neli z vstrajnostjo premaga. Darila pa srečno pridejo do otrok, ki so jim namenjena.

Če si želite si jo lahko ogledate tudi tu, tu in tu (razdeljena je v tri dele). Na žalost pa nisem dobila slovenske verzije, ki je nepresenetljivo ful boljša :((

Nikoli ne bom pozabila kako smo se takrat na ta račun smejali in posledično sprostili. In od takrat sem se vedno spomnila na to pesmico, ko sem bila v stresu, ko sem mislila da nikamor več ne gre.

Naj ti ob tej priložnosti rečem še hvala... za to pesmico in za vse spodbude okoli bloga. Vedno ko si me opozorila, da nisem pisala že dolgo, si me presenetila in spodbudila ;) Ker pa si najbrž že v Avstraliji, ali pa boš tam kmalu... lepo se imej!

dve muhi na en mah

Dolgo že sanjam, da bom videla London. Čeprav je s sodobnimi sredstvi prevoza glavno mesto Velike Britanije res zelo lahko dosegljivo se nikoli nisem uspela pripraviti do tega, da bi zares šla. Ta cilj, se mi je zdelo, čaka na naslednjo življenje (življenjsko obdobje ali pač karkoli enako ZELO oddaljenega).

Potem pa se oktobra London kar naenkrat ni zdel več tako zelo nedosegljiv. Zdel se mi je že... na dosegu roke. Ampak sanje so se razblinile v zelo bolečo realnost, ki jo je pretrgal pogovor z Zmedeno osebo:

• Zmedena oseba: oj
  http://www.worldsnooker.com/masters_10_format.htm?tid=148
  poglej torek 12.12
• kosoblejka: XD
• ZO: za 22,50 funtu
• K: se jih da kupt?
  se hecaš?
  aaa!!!!
  tu bi blu pa sanjsku prou za oba!
• ZO: :)
  kupim

Morda bi bilo dobro rahlo komentirati vse skupaj. Ne maram športov. Ni res. Predvsem jih ne maram gledat. Ne razumem kje je "keč." RAZEN enega športa, bolje rečeno Športa = snooker. In tega s Zmedeno osebo spremljava in se vedno bolj navdušujeva, že odkar sva prvič gledala Eurosport.

Snooker ni biljard. Ok, miza je podobna, prav tako na biljard spominjajo žogice in palice. Še vseeno pa ni isto. Miza je večja, žogice so manjše, palice daljše, plus podaljški za palice... Všeč mi je tudi kultura, ki igro spremlja. Ker za razliko od nekaterih drugih športov navijaš za svojega favorita (ok, to delaš povsod, boste rekli). Razlika je, da ne navijaš proti nasprotniku. Prav tako mu priznaš sijajno potezo kot svojemu favoritu. Gre za umirjeno igro, kjer se počutiš hkrati na športnem in kulturnem dogodku. Da ne pozabim elegantno oblečenih igralcev (pravila). Ok, ne znam razložit.

Da se vrnem k pogovoru. Če ste sledili linku, ki ga je poslala zmedena oseba, ste videli, da v resnici ne gre za december ampak januar (točno ta v katerem smo). Videli ste lahko, da se ta dan igrata dve igri:

• Ronnie O'Sullivan proti Neilu Robertsonu
• Alister Carter proti zmagovalcu tekme 1 (predtekmovanje)

Z Zmedeno osebo naju zanima predvsem prva tekma. Njegov favorit je O'Sullivan, moj pa Robertson. Že lansko pomlad sva si z ZO poskušala kupiti karte za svetovno prvenstvo snookerja. Nestrpno sva čakala na dan, ko so karte začeli prodajati. Nato pa z razočaranjem ugotovila, da so karte že pokupljene (ja, naj razume kdor more).

Tekma, kjer igrata favorita obeh, je... super. Tako sem si mislila. Spet bova pred TV oziroma računalnikom in spremljala dvoboj. Eh ja...Potem pa ugotovim, da se karte lahko kupi!!!!!!

Aaaaaa! Težko je razumeti kako sem bila vesela. Dve muhi na en mah. London, ki si ga zares želim videti že dalj časa in ogled teme snookerja v živo. Tekma se namreč dogaja v Londonu. In kot da vse to ne bi bilo dovolj, gre za zelo pomemben turnir na koledarju snookerja. Najbrž mi ni potrebno posebej povdarjati, da so bile karte za snooker kupljene par minut po pogovoru, letalske karte pa še s kašnim tednom zamude in kakšnih plus dnevom za ogled Londona ;). Sedaj imava rezerviran tudi hostel.

Vse kar nama zares manka je resen plan za ogled Londona (predlogi so dobrodošli) in karte za snooker. Prispele naj bi teden pred dogodkom... In sedaj jih še kar ni...

Ne vem kako na te ljubim bolj

Ne vem kako naj te ljubim bolj
ko se zvečer vrnem iz avtobusne postaje
sita dolgih voženj, sita gledaliških sprenevedanj
takrat mislim...

Ne vem kako naj te ljubim bolj
utrujena sem pomembnih prizorov
utrujena kr tko in kar naprej
utrujena neizbežnih srečanj
Takrat mislim...
Takrat mislim samo še nate

Na tvojo mehko toploto
ki se razlije po meni
in sem vsa tvoja
in sem vsa tvoja

Ne vem kako naj te ljubim bolj
in ko vsak dan srečam narejene obraze
sita praznih misli, sita izumetničenih nasmehov
takrat mislim...

ne vem kako naj te ljubim bolj
v tem norem času izgubljenih partij
samo še ti dišiš mi kot nihče
in sem samo ob tebi varna
Takrat mislim...
Takrat mislim samo še nate

Na tvojo mehko toploto
ki se razlije po meni
in sem vsa tvoja
in sem vsa tvoja


in popolnoma doma.

Pesem je nastala izpod peresa Vinka Möderendorferja, sama jo poznam v izvedbi Lare P. Jankovič.

Danes mi po glavi hodijo, se sprehajajo, hitijo deli te pesmi. Ne bom povedala kateri deli, sej po svoje paše (skoraj) celotna pesem v kontekst.

Upam, da vam je všeč.

Frane Milčinski Ježek

Med pogovorom danes je beseda nanesla na eno izmed pesmi Franeta Milčinskega Ježka (slovenisti naj mi oprostijo morebitno napačno sklanjanje). In sicer se je šlo za pesem Sladko življenje, natančneje na te verze:

" Preljuba Franta,
če ni gvanta,
ni najhujši na tem svet.

Mal se smeješ,
pa se ogreješ,
pa na svet lepo je spet.
...
Preljuba Liza,
secirna miza,
je najhujši na tem svet.
Ko si mrtu, za hrano krtu,
pol ti res težko je žvet."

Moje poznavanje Ježka je temeljilo na dveh ločenih izkušnjah:

• televizija
• CD Cinca Marinca

Če so po TV vedno govorili, da je bil Fran Milčinski Ježek super fajn, da je bil vse v superlativih... navadno se mi ob takih primerih človek zameri ne da bi bil sam kaj kriv. Iskreno... a mi lahko zamerite, če v njegovit točkah nisem našla opevanega humorja? Če nikoli nisem zares rzumela kaj hoče povedat. Da se zato niti trudila nisem, da bi se mi zdel smešen ali zanimiv?

Ampak otroci enkrat odrasemo. Ugotovimo, da kar si mislijo starši ni nujno kar si mislimo sami. Da naš okus za glasbo ni odvisen od naših prijateljev, ampak so prijatelji odvisni od tega. No, gotovo ni to vse... pomaga pa.

In tako sem si, po še enem od neuspešnih iskanj novega CDja Jureta Ivanušiča (ki takoalitako obstaja zgolj na mitološki ravni, očitno) kupila CD Frana Milčinskega Ježka.

Da zares razumeš njegove šansone in skozi njih njegov smisel za humor potrebuješ več kot le otroško glavico, ki s pogledom neprestano bega okoli. Poslušati moraš. In gotovo ne jaz ne moji vrstniki ne bomo nikoli razumeli vsega. Preprosto. Ježek je pogosto pisal politično satiro. Ampak nekatera njegova besedia so še vedno aktualna. Ko se privadiš na njegov način.

Zaka bi vam torej razlagala kakšno je bilo njegovo življenje? Vsi ste že slišali zanj. Morda še niste prebrali življenjepisa, ki ga je napisal sam.

Naj vam raje postrežem s pesmico, ki jo je Ježek napisal svoji ženi Jani. Pesem je kratka in enostavna. V besedilu, ki pa ni napisan Ježek govori o svoji ženi na sarkastično nežen način. Po mojem mnenju se v tej pesmi še najbolj pokaže Ježek sam.

Ajatutu

Ajatutu, ajatutu,
počivaj v sladkem snu!
Na srčku boš ležala,
o meni boš sanjala,
smejala se sladko.
In v tihem snu,
ajatutu,
te bom poljubil mala.
Ko pa jutro bo
vstalo za goro,
sen spet resnica bo.

Ko pa jutro bo
vstalo za goro,
sen spet resnica bo.

slaba vest

Mal imam slabo vest, ker se nič ne oglasim. Ko sem se včeraj vračala z dela po zasneženi Ljubljani.

Ko sneži se vedno počutim zelo mirno. In varno. Zanimivo kaj naredi voda, ko spremeni agregatno stanje.

Ampak je lepo.
Potem pa pride do vrste vprašanj, ki jih je obravnaval Aljoša.