je že 366 dan, ko vam težim :P
bravo, še ste živi in zdravi!
sej ste nje?
četrtek, 30. april 2009
torek, 28. april 2009
izlet v neznano IV
Če vtise strnem, bi jih nabrž nekako tako:
- ozke uličice in trgi me vedno znova fascinirajo
- mostovi na vsakem drugem koraku tudi... po novem
- ideja o čolni kot vsakdanjem prevoznem sredstvu in življenju v Benetkah se zdi zabavna
- verjamem v moč morja, ker sem videla razjedene stopnice v muzeju stekla v Muranu in vrata, ki se v njem namakajo v Benetkah
- verjamem v moč morja, ker sem videla razjedane čwoke, ki označujejo plitvine v lagunah okoli Benetk
- verjamem v moč morja in nevarnost, da se Benetke nekega dne sesedejo zaradi vseh udolbin v obeh muzejih v katerih sva bili.
- barvaste hiške Burana mi še kar ne grejo iz glave
- prav tako WC, ki stane 1,5€
- Ponte dei sospiri... razlog, da sva si ogledali zapore dvakrat... in vse potencialne ujetnike ustrašili z "BU!"
- Ponte dei sospiri...zakaj že folk to povezuje z zaljubljenci?
- golobi, itak
- zamujen vlak :(
- presenečenje ob ne zelo nabitih cenah po vsem otočju (spomni se sendvičev)
- presenečenje nad tablami, ki kažejo proti trgu sv. Marka in železniški postaji (predvsem slednji so mi zelo všeč ;))
- presenečenje ob angleških napisih in znanju angleščine policajev... ni povdarek na poklicu ampak na lokalnosti - italjano so...
- še vedno ne vem kako po italjansko rečeš "est-ce que" sumim, da ne obstaja...
- Američani so zabavni...prou fajn se da krajšat čas med čakanjem v vrsti
- semaforji ob vodnih poteh, bodo na moj obraz še dolgo zvabili (na)smeh
- in še mnogi drugi utisi...
izlet v neznano III
Nadaljevale sva z vožnjo do Murana in ogledom trgovin (tudi tiste tovarniške) in muzeja stekla... ne morem reči, da naju (me) je navdušil. Ne vem sicer kaj sva pričakovali in ne morem reči, da je stvar butasta, ampak... povsod so bili razstavljeni izdelki, ki so jih tekom let izdelali na Muranu. Nikjer niti približnega opisa pridelave ali oblikovanja stekla. Razstavljene so bile barve, nikjer niti na grobo opisan postopek barvanja....
Otok ali bolje otočje (sestavljen je iz petih otokov, če se ne motim) sva spoznavali zaradi iskanja prave postaje za javni prevoz, ki bi naju zapeljal do otoka Burano. Otok mi res ni pustil nekega hudega utisa... če odštejem en res grd moder spomenik na enem trgu... bil je steklen, res huda ideja, ampak izvedba? hm...
Burano sva si želeli pogledati zaradi slavnih buranskih čipk (M* se je pred izletom pozanimala o stvareh, zato je bil to le zame izlet v neznano). Predvideale sva, da gre za približno isti postopek izdelovanja kot je pri idrijskih... ampak ne... buranske čipke se šivajo (še ena stvar, ki bi se jo rada naučila). Gospe v prvi trgovini sta bili nadvse prijazni, čeprav sva bili jasni glede (ne)nakupa in sva italjanščino tolkli le..., sta nama prijazno razložili kako se čipke dela. Res lepo.
Otok je poln pisanih hišic, vsaka v svoji zelo močni in živi barvi s posebnim in zelo uniformiranim uhodom. Res so hude... za te fotke najbolj čakam, da jih lahko delim z vami.
Enouren obhod Burana se je končal, počasi sva upali na vrnitev do Benetk in naprej domou. Bil je naporen dan. Do odhoda vlaka sva imeli še več kot uro in pol, ko je trajekt odrinil proti trgu sv. Marka. Do cilja smo potrebovali več kot eno uro časa...ne vem po kakšni logiki.
Ostalo nama je nekaj več kot 15minut, da se prerineva do železniške postaje... zdelo se nama je zelo utopično, da nama uspe, ampak...polni optimizma sva se zagnali tablam naproti. Nisem se hotel ukvarjati zakaj me bolijo noge, da mi nastajajo hudi žulji in da se mi res ne da napol teči proti železniški postaji... Ko sem se skušala preriti skozi množico v ozkih ulicah (kar ni najlažje), sem se med izgovarjanjem "scuzi" spraševala al gre ta skuzi na račun italjanske besede za oprosti ali za to ker dejansko sam hočem...skuzi. Na koncu naju tudi šprint zadnjih dvesto metrov ni pripeljal do vlaka... odšel je brez naju...tri ali štiri minute prej... le zakaj italjanski vlaki nimajo zamud, kot slovenski, a?
Med čakanjem v vrsti, da bi kupili karto za eno od dveh možnosti, ki bi naju prav tako pripeljali domou, sva se ponovno zaklepetali z Američanom... face so :D tip iz Vinconsona je bil v benetkah večkrat kot jaz... nou koment. Na žalost se nisva uspeli posloviti, najbrž se mu je mudilo na vlak. Same sva imele do najinega odhoda kar naenkrat še več kot uro časa... seveda sva si privoščili nekaj za jest... lazanja...nami! Na postaji sva bili, iz strahu pred ponovno zamudo, petnajst minut prej...vlak naju je že čakal.
Tako, izlet se je končal ob pol dveh zjutraj, ko smo (šofer tudi-vmes je zmagal na orientacijski tekmi- BRAVO!) padli v posteljo in nam zjutraj ni bilo jasno zakaj moramo vstati.
Otok ali bolje otočje (sestavljen je iz petih otokov, če se ne motim) sva spoznavali zaradi iskanja prave postaje za javni prevoz, ki bi naju zapeljal do otoka Burano. Otok mi res ni pustil nekega hudega utisa... če odštejem en res grd moder spomenik na enem trgu... bil je steklen, res huda ideja, ampak izvedba? hm...
Burano sva si želeli pogledati zaradi slavnih buranskih čipk (M* se je pred izletom pozanimala o stvareh, zato je bil to le zame izlet v neznano). Predvideale sva, da gre za približno isti postopek izdelovanja kot je pri idrijskih... ampak ne... buranske čipke se šivajo (še ena stvar, ki bi se jo rada naučila). Gospe v prvi trgovini sta bili nadvse prijazni, čeprav sva bili jasni glede (ne)nakupa in sva italjanščino tolkli le..., sta nama prijazno razložili kako se čipke dela. Res lepo.
Otok je poln pisanih hišic, vsaka v svoji zelo močni in živi barvi s posebnim in zelo uniformiranim uhodom. Res so hude... za te fotke najbolj čakam, da jih lahko delim z vami.
Enouren obhod Burana se je končal, počasi sva upali na vrnitev do Benetk in naprej domou. Bil je naporen dan. Do odhoda vlaka sva imeli še več kot uro in pol, ko je trajekt odrinil proti trgu sv. Marka. Do cilja smo potrebovali več kot eno uro časa...ne vem po kakšni logiki.
Ostalo nama je nekaj več kot 15minut, da se prerineva do železniške postaje... zdelo se nama je zelo utopično, da nama uspe, ampak...polni optimizma sva se zagnali tablam naproti. Nisem se hotel ukvarjati zakaj me bolijo noge, da mi nastajajo hudi žulji in da se mi res ne da napol teči proti železniški postaji... Ko sem se skušala preriti skozi množico v ozkih ulicah (kar ni najlažje), sem se med izgovarjanjem "scuzi" spraševala al gre ta skuzi na račun italjanske besede za oprosti ali za to ker dejansko sam hočem...skuzi. Na koncu naju tudi šprint zadnjih dvesto metrov ni pripeljal do vlaka... odšel je brez naju...tri ali štiri minute prej... le zakaj italjanski vlaki nimajo zamud, kot slovenski, a?
Med čakanjem v vrsti, da bi kupili karto za eno od dveh možnosti, ki bi naju prav tako pripeljali domou, sva se ponovno zaklepetali z Američanom... face so :D tip iz Vinconsona je bil v benetkah večkrat kot jaz... nou koment. Na žalost se nisva uspeli posloviti, najbrž se mu je mudilo na vlak. Same sva imele do najinega odhoda kar naenkrat še več kot uro časa... seveda sva si privoščili nekaj za jest... lazanja...nami! Na postaji sva bili, iz strahu pred ponovno zamudo, petnajst minut prej...vlak naju je že čakal.
Tako, izlet se je končal ob pol dveh zjutraj, ko smo (šofer tudi-vmes je zmagal na orientacijski tekmi- BRAVO!) padli v posteljo in nam zjutraj ni bilo jasno zakaj moramo vstati.
izlet v neznano II
Končno v mestu. Prva stvar, ki se je spomnim je bil Grand Canale z mogočnim mostom in gondolami in taxiji (in trajekti). V eni uri nama je... s pomočjo tabel na hišah in zgubljanja po ozkih uličicah in velikih trgih, preganjanju golobov in hranjenju ubogih vrabčkov, petju sebastaseunabelakancone in Brez golobčkov ni Benetk (ja, Predin prou imš) in parih drugih omembe nevrednih dogodkov, le uspelo priti do Trga Sv. Marka.
Med potjo sva opazovali cene sendvičev. Na začetku najine poti so bili sendviči (kar fajn obloženi, da ne bo pomote) 2€, ko sva bili že skoraj na trgu pa... :D 4€ seveda so se tudi druge cene spreminjale, ampak o vsem vam pač ne bom ;)
Trg Svetega Marka. Mogoče bi moral ta prostor v mojem spominu pustiti povsem drugo zgodbo - o mogočnosti in ponosu Benetk, govoriti bi mi moralo o slavi in bogastvu... ampak ne... videla sem le gručo ljudi, slepeče sonce, total prenačičkano cerkev, v katero nisem hotela niti pokukati, vrsto za stolp, kjer mi tudi ni bilo povsem jasno zakaj bi čakala v skoraj stometerski vrsti in...SENCO!
Čas za malico je bil tudi čas strateškega planiranja (umskega lociranja Doževe palače) in strmenja v ograjo, ki je nakazovala na prenovo trga... (to sem pozabilaprej omeit)...med strmenjem v lužo, ki sem jo pred sabo videla skozi žičnato ograjo, sej končno doumnela, da... se najbrž nahajam nad ... vodo.
Tudi fizično sva locirali doževo palačo in zaradi kratke vrste sva se soglasno odločili, da to pač ni stvar, ki bi jo zamudili. Kot blisk (dejansko ni trajalo več kot 10min... ali pa je bil le občutek tak, zaradi kelpetanja z Američani!) sva bili na vrsti pri blagajni. Cena naju je seveda rahlo presenetila. Hmm... ta muzej pa ni lih poceni (13€), ampak ugotovili sva, da ... greva na ta račun zastonj še v muzej na Muranu (no, midve sva si izbrali tega, možnosti je več).
Doževa palača je... definitivno nekaj kar bi priporočila vsakemu, ki si hoče ogledat Benetke. Mogočna palača, kjer se lahko vsak še tako nezainteresiran posameznik navduši nad "navadnimi" stebri, na katerih išče zodiakalna znamenja, poklice, glavne grehe ipd. Res je bilo zanimivo, čeprav navadno nisem za take reči. Dvorišče seveda ponuja bolj... razgled, ki si ga nekdo predstavlja po imenom "doževa palača". Ogled notranjosti pa... WAW!
Dvorane okrašene z zlatom in ni se mi zdelo kičasto. WAW! Kot pravim... palača ponuja raznovrstna doživetja...kot je 10minutno čakanje na wc, takoj nato pa ugotoviš da je 10m proč en, kjer sploh ni ljudi :D ampak ne... ni bistvo v tem.
Dvorane so res hude, oprema tudi. S stališča dveh restavratork-uanabi še toliko bolj. Prepir o tem ali je barva nanešena na les ali tkanino ni odpadla....še vedno ne vemo katera ima prav. Pobožne želje o pomaganju restavriranja stropa največje dvorane se tudi niso uresničile :(
Zanimiv je tudi občutek tresenja tal pod nogami...zanimivo je, ko moraš gledati kod hodiš, ker nikoli ne veš kdaj naletiš na udrtino v tleh...sredi hiše... :D
Med potjo sva opazovali cene sendvičev. Na začetku najine poti so bili sendviči (kar fajn obloženi, da ne bo pomote) 2€, ko sva bili že skoraj na trgu pa... :D 4€ seveda so se tudi druge cene spreminjale, ampak o vsem vam pač ne bom ;)
Trg Svetega Marka. Mogoče bi moral ta prostor v mojem spominu pustiti povsem drugo zgodbo - o mogočnosti in ponosu Benetk, govoriti bi mi moralo o slavi in bogastvu... ampak ne... videla sem le gručo ljudi, slepeče sonce, total prenačičkano cerkev, v katero nisem hotela niti pokukati, vrsto za stolp, kjer mi tudi ni bilo povsem jasno zakaj bi čakala v skoraj stometerski vrsti in...SENCO!
Čas za malico je bil tudi čas strateškega planiranja (umskega lociranja Doževe palače) in strmenja v ograjo, ki je nakazovala na prenovo trga... (to sem pozabilaprej omeit)...med strmenjem v lužo, ki sem jo pred sabo videla skozi žičnato ograjo, sej končno doumnela, da... se najbrž nahajam nad ... vodo.
Tudi fizično sva locirali doževo palačo in zaradi kratke vrste sva se soglasno odločili, da to pač ni stvar, ki bi jo zamudili. Kot blisk (dejansko ni trajalo več kot 10min... ali pa je bil le občutek tak, zaradi kelpetanja z Američani!) sva bili na vrsti pri blagajni. Cena naju je seveda rahlo presenetila. Hmm... ta muzej pa ni lih poceni (13€), ampak ugotovili sva, da ... greva na ta račun zastonj še v muzej na Muranu (no, midve sva si izbrali tega, možnosti je več).
Doževa palača je... definitivno nekaj kar bi priporočila vsakemu, ki si hoče ogledat Benetke. Mogočna palača, kjer se lahko vsak še tako nezainteresiran posameznik navduši nad "navadnimi" stebri, na katerih išče zodiakalna znamenja, poklice, glavne grehe ipd. Res je bilo zanimivo, čeprav navadno nisem za take reči. Dvorišče seveda ponuja bolj... razgled, ki si ga nekdo predstavlja po imenom "doževa palača". Ogled notranjosti pa... WAW!
Dvorane okrašene z zlatom in ni se mi zdelo kičasto. WAW! Kot pravim... palača ponuja raznovrstna doživetja...kot je 10minutno čakanje na wc, takoj nato pa ugotoviš da je 10m proč en, kjer sploh ni ljudi :D ampak ne... ni bistvo v tem.
Dvorane so res hude, oprema tudi. S stališča dveh restavratork-uanabi še toliko bolj. Prepir o tem ali je barva nanešena na les ali tkanino ni odpadla....še vedno ne vemo katera ima prav. Pobožne želje o pomaganju restavriranja stropa največje dvorane se tudi niso uresničile :(
Zanimiv je tudi občutek tresenja tal pod nogami...zanimivo je, ko moraš gledati kod hodiš, ker nikoli ne veš kdaj naletiš na udrtino v tleh...sredi hiše... :D
izlet v neznano I
Obljubila sem vam poročilo. Postalo je dolgo... zato bo objavljeno v večih delih :)
Najprej nekaj povsem tehničnih stvari. Izlet v neznano ni bil zares izlet v neznano. Zelo dobro sem vedela kam grem... v neznano je bilo zato, ker kljub splošnemu poznavanju imena in določenih podrobnosti kraja, nisem vedela kaj pričakujem in kaj bom lahko videla. Gre se za Benetke.
Morda se vam zdijo zgornje trditve pretirane? Ja in ne... Kot sem že napisala. V šoli smo se seveda dosti učili o Benetkah...ampak bolj o njigovem gospodarskem in političnem položaju v določenem času Evropske zgodovine...manj pa smo se vanj poglabljali s turističnega stališča.
In ko so me prijatelji spraševali: "Zakaj Benetke?" je bil odgovor zelo preprost: "Ker tam še nikoli nisem bila." Po drugi strani pa so z vlakom le dve uri dvajset minut in malo več kot devet evrov oddaljene od Gorice... Zakaj ne, torej? No pa pejmo na poročilo, končno... :)
Zjutraj mi niti najmanj ni bilo jasno kaj točno se dogaja... zakaj se mi oglaša telefon. Potem pa je v moje sanj in spanja željne možgane končno šinilo: "Na izlet gremo" Pakiranje in odhod do pekarne po svež kruh (ja, Vipava ima pekarno:)) sploh ni bilo več tako težak.
Pot do Gorice je minila mirno... pretvarjali sva se, da sva japonski turisti in skačeva s fotoaparatom okrog... Najbrž ubogemu U* ni bilo vse povsem jasno, saj je imel drug cilj kot midve z M*. V Gorici smo družno ugotovili, da nobeden ne ve, kje se nahaja postaja "Gorizia centrale." Ravno ko je voznik rekel, da naju ima dovolj in da naju bo vrgel iz avta... se je - na olajšanje nas vseh- pojavil znak... in oranžna stavba (=železniška postaja).
Kupovanje vozovnic je teklo v italjanščini - kar je bil del dogovora,(za formalnosti uporabljava italjanščino, da jo nekoliko ponoviva) ostalim potnikom pa smo nezavedno odgovarjali z "oui" namesto s "si" :$ wps... Vožnja do Benetk je minila precej mirno... in požrešno... bile sva brez fruštka.
Najprej nekaj povsem tehničnih stvari. Izlet v neznano ni bil zares izlet v neznano. Zelo dobro sem vedela kam grem... v neznano je bilo zato, ker kljub splošnemu poznavanju imena in določenih podrobnosti kraja, nisem vedela kaj pričakujem in kaj bom lahko videla. Gre se za Benetke.
Morda se vam zdijo zgornje trditve pretirane? Ja in ne... Kot sem že napisala. V šoli smo se seveda dosti učili o Benetkah...ampak bolj o njigovem gospodarskem in političnem položaju v določenem času Evropske zgodovine...manj pa smo se vanj poglabljali s turističnega stališča.
In ko so me prijatelji spraševali: "Zakaj Benetke?" je bil odgovor zelo preprost: "Ker tam še nikoli nisem bila." Po drugi strani pa so z vlakom le dve uri dvajset minut in malo več kot devet evrov oddaljene od Gorice... Zakaj ne, torej? No pa pejmo na poročilo, končno... :)
Zjutraj mi niti najmanj ni bilo jasno kaj točno se dogaja... zakaj se mi oglaša telefon. Potem pa je v moje sanj in spanja željne možgane končno šinilo: "Na izlet gremo" Pakiranje in odhod do pekarne po svež kruh (ja, Vipava ima pekarno:)) sploh ni bilo več tako težak.
Pot do Gorice je minila mirno... pretvarjali sva se, da sva japonski turisti in skačeva s fotoaparatom okrog... Najbrž ubogemu U* ni bilo vse povsem jasno, saj je imel drug cilj kot midve z M*. V Gorici smo družno ugotovili, da nobeden ne ve, kje se nahaja postaja "Gorizia centrale." Ravno ko je voznik rekel, da naju ima dovolj in da naju bo vrgel iz avta... se je - na olajšanje nas vseh- pojavil znak... in oranžna stavba (=železniška postaja).
Kupovanje vozovnic je teklo v italjanščini - kar je bil del dogovora,(za formalnosti uporabljava italjanščino, da jo nekoliko ponoviva) ostalim potnikom pa smo nezavedno odgovarjali z "oui" namesto s "si" :$ wps... Vožnja do Benetk je minila precej mirno... in požrešno... bile sva brez fruštka.
Naročite se na:
Objave (Atom)