Obljubila sem vam poročilo. Postalo je dolgo... zato bo objavljeno v večih delih :)
Najprej nekaj povsem tehničnih stvari. Izlet v neznano ni bil zares izlet v neznano. Zelo dobro sem vedela kam grem... v neznano je bilo zato, ker kljub splošnemu poznavanju imena in določenih podrobnosti kraja, nisem vedela kaj pričakujem in kaj bom lahko videla. Gre se za Benetke.
Morda se vam zdijo zgornje trditve pretirane? Ja in ne... Kot sem že napisala. V šoli smo se seveda dosti učili o Benetkah...ampak bolj o njigovem gospodarskem in političnem položaju v določenem času Evropske zgodovine...manj pa smo se vanj poglabljali s turističnega stališča.
In ko so me prijatelji spraševali: "Zakaj Benetke?" je bil odgovor zelo preprost: "Ker tam še nikoli nisem bila." Po drugi strani pa so z vlakom le dve uri dvajset minut in malo več kot devet evrov oddaljene od Gorice... Zakaj ne, torej? No pa pejmo na poročilo, končno... :)
Zjutraj mi niti najmanj ni bilo jasno kaj točno se dogaja... zakaj se mi oglaša telefon. Potem pa je v moje sanj in spanja željne možgane končno šinilo: "Na izlet gremo" Pakiranje in odhod do pekarne po svež kruh (ja, Vipava ima pekarno:)) sploh ni bilo več tako težak.
Pot do Gorice je minila mirno... pretvarjali sva se, da sva japonski turisti in skačeva s fotoaparatom okrog... Najbrž ubogemu U* ni bilo vse povsem jasno, saj je imel drug cilj kot midve z M*. V Gorici smo družno ugotovili, da nobeden ne ve, kje se nahaja postaja "Gorizia centrale." Ravno ko je voznik rekel, da naju ima dovolj in da naju bo vrgel iz avta... se je - na olajšanje nas vseh- pojavil znak... in oranžna stavba (=železniška postaja).
Kupovanje vozovnic je teklo v italjanščini - kar je bil del dogovora,(za formalnosti uporabljava italjanščino, da jo nekoliko ponoviva) ostalim potnikom pa smo nezavedno odgovarjali z "oui" namesto s "si" :$ wps... Vožnja do Benetk je minila precej mirno... in požrešno... bile sva brez fruštka.
Najprej nekaj povsem tehničnih stvari. Izlet v neznano ni bil zares izlet v neznano. Zelo dobro sem vedela kam grem... v neznano je bilo zato, ker kljub splošnemu poznavanju imena in določenih podrobnosti kraja, nisem vedela kaj pričakujem in kaj bom lahko videla. Gre se za Benetke.
Morda se vam zdijo zgornje trditve pretirane? Ja in ne... Kot sem že napisala. V šoli smo se seveda dosti učili o Benetkah...ampak bolj o njigovem gospodarskem in političnem položaju v določenem času Evropske zgodovine...manj pa smo se vanj poglabljali s turističnega stališča.
In ko so me prijatelji spraševali: "Zakaj Benetke?" je bil odgovor zelo preprost: "Ker tam še nikoli nisem bila." Po drugi strani pa so z vlakom le dve uri dvajset minut in malo več kot devet evrov oddaljene od Gorice... Zakaj ne, torej? No pa pejmo na poročilo, končno... :)
Zjutraj mi niti najmanj ni bilo jasno kaj točno se dogaja... zakaj se mi oglaša telefon. Potem pa je v moje sanj in spanja željne možgane končno šinilo: "Na izlet gremo" Pakiranje in odhod do pekarne po svež kruh (ja, Vipava ima pekarno:)) sploh ni bilo več tako težak.
Pot do Gorice je minila mirno... pretvarjali sva se, da sva japonski turisti in skačeva s fotoaparatom okrog... Najbrž ubogemu U* ni bilo vse povsem jasno, saj je imel drug cilj kot midve z M*. V Gorici smo družno ugotovili, da nobeden ne ve, kje se nahaja postaja "Gorizia centrale." Ravno ko je voznik rekel, da naju ima dovolj in da naju bo vrgel iz avta... se je - na olajšanje nas vseh- pojavil znak... in oranžna stavba (=železniška postaja).
Kupovanje vozovnic je teklo v italjanščini - kar je bil del dogovora,(za formalnosti uporabljava italjanščino, da jo nekoliko ponoviva) ostalim potnikom pa smo nezavedno odgovarjali z "oui" namesto s "si" :$ wps... Vožnja do Benetk je minila precej mirno... in požrešno... bile sva brez fruštka.
