Nadaljevale sva z vožnjo do Murana in ogledom trgovin (tudi tiste tovarniške) in muzeja stekla... ne morem reči, da naju (me) je navdušil. Ne vem sicer kaj sva pričakovali in ne morem reči, da je stvar butasta, ampak... povsod so bili razstavljeni izdelki, ki so jih tekom let izdelali na Muranu. Nikjer niti približnega opisa pridelave ali oblikovanja stekla. Razstavljene so bile barve, nikjer niti na grobo opisan postopek barvanja....
Otok ali bolje otočje (sestavljen je iz petih otokov, če se ne motim) sva spoznavali zaradi iskanja prave postaje za javni prevoz, ki bi naju zapeljal do otoka Burano. Otok mi res ni pustil nekega hudega utisa... če odštejem en res grd moder spomenik na enem trgu... bil je steklen, res huda ideja, ampak izvedba? hm...
Burano sva si želeli pogledati zaradi slavnih buranskih čipk (M* se je pred izletom pozanimala o stvareh, zato je bil to le zame izlet v neznano). Predvideale sva, da gre za približno isti postopek izdelovanja kot je pri idrijskih... ampak ne... buranske čipke se šivajo (še ena stvar, ki bi se jo rada naučila). Gospe v prvi trgovini sta bili nadvse prijazni, čeprav sva bili jasni glede (ne)nakupa in sva italjanščino tolkli le..., sta nama prijazno razložili kako se čipke dela. Res lepo.
Otok je poln pisanih hišic, vsaka v svoji zelo močni in živi barvi s posebnim in zelo uniformiranim uhodom. Res so hude... za te fotke najbolj čakam, da jih lahko delim z vami.
Enouren obhod Burana se je končal, počasi sva upali na vrnitev do Benetk in naprej domou. Bil je naporen dan. Do odhoda vlaka sva imeli še več kot uro in pol, ko je trajekt odrinil proti trgu sv. Marka. Do cilja smo potrebovali več kot eno uro časa...ne vem po kakšni logiki.
Ostalo nama je nekaj več kot 15minut, da se prerineva do železniške postaje... zdelo se nama je zelo utopično, da nama uspe, ampak...polni optimizma sva se zagnali tablam naproti. Nisem se hotel ukvarjati zakaj me bolijo noge, da mi nastajajo hudi žulji in da se mi res ne da napol teči proti železniški postaji... Ko sem se skušala preriti skozi množico v ozkih ulicah (kar ni najlažje), sem se med izgovarjanjem "scuzi" spraševala al gre ta skuzi na račun italjanske besede za oprosti ali za to ker dejansko sam hočem...skuzi. Na koncu naju tudi šprint zadnjih dvesto metrov ni pripeljal do vlaka... odšel je brez naju...tri ali štiri minute prej... le zakaj italjanski vlaki nimajo zamud, kot slovenski, a?
Med čakanjem v vrsti, da bi kupili karto za eno od dveh možnosti, ki bi naju prav tako pripeljali domou, sva se ponovno zaklepetali z Američanom... face so :D tip iz Vinconsona je bil v benetkah večkrat kot jaz... nou koment. Na žalost se nisva uspeli posloviti, najbrž se mu je mudilo na vlak. Same sva imele do najinega odhoda kar naenkrat še več kot uro časa... seveda sva si privoščili nekaj za jest... lazanja...nami! Na postaji sva bili, iz strahu pred ponovno zamudo, petnajst minut prej...vlak naju je že čakal.
Tako, izlet se je končal ob pol dveh zjutraj, ko smo (šofer tudi-vmes je zmagal na orientacijski tekmi- BRAVO!) padli v posteljo in nam zjutraj ni bilo jasno zakaj moramo vstati.
Otok ali bolje otočje (sestavljen je iz petih otokov, če se ne motim) sva spoznavali zaradi iskanja prave postaje za javni prevoz, ki bi naju zapeljal do otoka Burano. Otok mi res ni pustil nekega hudega utisa... če odštejem en res grd moder spomenik na enem trgu... bil je steklen, res huda ideja, ampak izvedba? hm...
Burano sva si želeli pogledati zaradi slavnih buranskih čipk (M* se je pred izletom pozanimala o stvareh, zato je bil to le zame izlet v neznano). Predvideale sva, da gre za približno isti postopek izdelovanja kot je pri idrijskih... ampak ne... buranske čipke se šivajo (še ena stvar, ki bi se jo rada naučila). Gospe v prvi trgovini sta bili nadvse prijazni, čeprav sva bili jasni glede (ne)nakupa in sva italjanščino tolkli le..., sta nama prijazno razložili kako se čipke dela. Res lepo.
Otok je poln pisanih hišic, vsaka v svoji zelo močni in živi barvi s posebnim in zelo uniformiranim uhodom. Res so hude... za te fotke najbolj čakam, da jih lahko delim z vami.
Enouren obhod Burana se je končal, počasi sva upali na vrnitev do Benetk in naprej domou. Bil je naporen dan. Do odhoda vlaka sva imeli še več kot uro in pol, ko je trajekt odrinil proti trgu sv. Marka. Do cilja smo potrebovali več kot eno uro časa...ne vem po kakšni logiki.
Ostalo nama je nekaj več kot 15minut, da se prerineva do železniške postaje... zdelo se nama je zelo utopično, da nama uspe, ampak...polni optimizma sva se zagnali tablam naproti. Nisem se hotel ukvarjati zakaj me bolijo noge, da mi nastajajo hudi žulji in da se mi res ne da napol teči proti železniški postaji... Ko sem se skušala preriti skozi množico v ozkih ulicah (kar ni najlažje), sem se med izgovarjanjem "scuzi" spraševala al gre ta skuzi na račun italjanske besede za oprosti ali za to ker dejansko sam hočem...skuzi. Na koncu naju tudi šprint zadnjih dvesto metrov ni pripeljal do vlaka... odšel je brez naju...tri ali štiri minute prej... le zakaj italjanski vlaki nimajo zamud, kot slovenski, a?
Med čakanjem v vrsti, da bi kupili karto za eno od dveh možnosti, ki bi naju prav tako pripeljali domou, sva se ponovno zaklepetali z Američanom... face so :D tip iz Vinconsona je bil v benetkah večkrat kot jaz... nou koment. Na žalost se nisva uspeli posloviti, najbrž se mu je mudilo na vlak. Same sva imele do najinega odhoda kar naenkrat še več kot uro časa... seveda sva si privoščili nekaj za jest... lazanja...nami! Na postaji sva bili, iz strahu pred ponovno zamudo, petnajst minut prej...vlak naju je že čakal.
Tako, izlet se je končal ob pol dveh zjutraj, ko smo (šofer tudi-vmes je zmagal na orientacijski tekmi- BRAVO!) padli v posteljo in nam zjutraj ni bilo jasno zakaj moramo vstati.
