nedelja, 14. december 2008

kar nejki

Že dolgo, reeees dolog nazaj sem rekla, da moram o tem kaj napisati. Že kar nekaj časa občasno pomagam na projektu Safe.si, ki opozarja predvsem otroke in njihove starše na kaj morajo biti pozorni na internetu. Ampak stran bi dejansko priporočila vsem mojim prijateljem, ki imajo povezavo z internetom. Zakaj?

O oddaji Big Brother ste gotovo že dosti slišali. O Panoptikomu najbrž tudi. Gre torej za idejo nenehnega nadzora posameznikov. Ampak stvar so na svetu lahko prignali do takih skrajnosti le z zgornjima (skrajnima) primeroma. NA internetu se stvar nekoliko spremeni ampak je veliko bolj realna in vsakdanja.

Tega sem se prvič zares zavedla z objavo o prehodu na drug operacijski sistem. Naslednji dan se slučajno pogledala statistike ... oči so mi skoraj skočile iz jamic... skoraj potrojen obisk? Waw! Ajm fejms. Nato sem ugotovila, da vse poti vodijo na Drugi svet. Še vedno mi ni povsem jasno kako so me na Slovenskem blogarskem časopisu sploh izvohali, ampak takrat sem si rekla: "Opa punca! Bo treba začet pazit kaj pišeš, folk kar vidi!"

Ja, sem se kar mal ustašila. Ampak stvar mal zamre, pozabiš, nekako nisi več toiko na preži. Čeprav so me še vedno oziroma vedno bolj motile stvari. Nekateri pravijo, da kompliciram, ampak... No morda imajo prav, ampak sej jaz tudi ne obtožujem ljudi, ki ne marajo praženih bučnih semen - vsakemu svoje torej. Te podrobnosti ki sem jih omenjale so bile objavljanje fotk na spletu, tagganje na FB, objaljanje imena, kjer bi bil po vsej logiki lahko vzdevek - ne vem zakaj bi ga drugače imela. Začela sem intenzivno težit zaradi vseh forwardov, ki sem jih dobila v svoj inbox z labelo (kar pomeni, da so bile poslane na eno od google groups).

Čisto po naključju sem naletela tudi na mnoge zapise o tem kako slovenski novinarji (o katerih že tako v splošnem nimam nekega hudu dobrega mnenja) povzemajo oz prepisujejo stvari od blogerjev. Pobira se fotke, prepiše cel članek z dvema narekovajema... Avtorske pravice očitno obstajajo le ... v zaožništvu al kako sem že zadnjič slišala... par primerov: Had, Saša, Mojca, Hirkani ... seznam je predvidevam še zelo dolg - že samo slovenska blogovska sfera je kar zajetna... najbolj me je seveda razkurila Mojčina zgodba, ker...no ja, sem misnla, da so vsaj Primorske novice kej boljše :P

Zares slabo mi je naredilo tudi, ko sem prejšnji teden prebrala nekatera dejstva o FB. Koliko so resnična in koliko ne, ne vem. Tudi linka na njih ne morem dobiti... očitno se v petek nisem udeležila ignoriranja FB, čeprav sem se ga...čudna stvar. Nima veze. Dolgo že poslušam, kako na FB ni nič zares zasebno, kako se da vse zvohat ven...kot pač na internetu nasploh. No, dobila sem link. Torej tukaj. Sej pravim, ne govorim, da je vse to res, ampak človek se lahko zamisli ne glede na vse. :)

Ugotavljam, kako rada bi se vrnila v čase srednje šole, ko sem bila totalno brezskrbna uporabnica interneta. Brez vse hude teorije in raziskav, nobenih dejstev o nevarnostih. Samo totalno zakon četanje pozno v noč.

No pa sej, internet ni tok butast. Je še vedno vir zabave. Kot so recimo ti filmčki. Že dolgo jih nisem gledala, ampak so pa carske. Harry Potter rulz...vsaj ta :D vseeno pa je fajn vedet tudi kšno negativno stvar nje?
No pa še to...kakšna je rešitev mojega problema opisanega v zadnjem postu :)