ponedeljek, 23. november 2009

Služkinja

Po dolgih letih upiranja sem se vdala - za višje cilje, darilo za rojstni dan. Pristala sem torej v nakup vstonic in ogled filma na filmskem festivalu Life. Sonček je imela rojstni dan in ker že nekaj časa nisem navdušena nad neosebnimi darili, sva se s prijateljico odločili za napup vstopnice za film.

Kultura se je povezala s praktičnostjo. Kulturni del darila je nedvomno ogeld filma, kajne? ;) Praktičnost pa je druženje - pred, med in po filmu.

Torej, ogledali smo si film z naslovom Služkinja. Po pravici povedano še vedno ne vem točno kaj naj si mislim o filmu. Zgodba je dokaj preprosta. Služkinja v družinski hiši opravlja pravzaprav vse - od hišni opravil do vzgoje otrok. Ni izkoriščana. Pravzaprav jo spoznamo na njen rojstni dan, ko ji družina, pri kateri dela, pripravi prijetno praznovanje za rojstni dan.

Zaradi slabšega zdravja se gospodinja hiše odloči, da bo Služkinji poiskala pomoč. Raquel se s tem ne strinja. Z vsemi pomočnicami ravna... no,ne ravno lepo. Potem pa se nekega dne med pripravo zajtrka zgrudi po tleh. Nova pomočnica je več kot potrebna. Ampak tokrat je drugače.

Raquel te pomočnice ne sprejme s takim odporom. Kasneje jo dejansko sprejme in Lucy postane njena prijateljica. Lucy jo odpelje na praznovanje božiča k svoji družini... blablabla...ampak Lucy se proti Raquelini volji odloči pustiti službo in se vrniti k družini. Konča se s prizorom Requel, ki se odpravi teč (kar je prej počela Lucy).

V začetku sem si mislila, da je gospa služkinja predvsem slabe volje, ampak... no ravnanja z mojo najljubšo domačo živaljo (beri, ko bom velika in na svojem si želim imet mačko) ji ne bom odpustila. Dejansko je bila Raquel na začetku prikazana kot psiho. Ljubosumje, gospodovalnost, osamjenost jo razjedata že dolgo. In kar nikomur ne pusti do sebe. Po principu napad je najboljša obramba.

V zgodbi je kar precej lukenj. Nikoli namreč ne razloži zakaj točno gospodinja ne odpusti Raquel, čeprav prizna da je ona tista ki povzroča probleme. Ni mi jasno zakaj točno se odpre Lucy, čeprav ne uporablja nič drugačnih "taktik vzpostavitve stika" od ostalih.

Mi je pa bilo všeč na začetku filma, tisto počasno menjavanje kadrov, zrenje Služkinje v kamero z zdolgočasenim in že rahlo odbijajočim jeznim pogledom.

Splošna ocena? Ni mi žal, da sem film vidla. Čeprav sem na čase dobila željo, da bi ušla iz dvorane, mi nikoli tekom predstave ni bilo dolgčas. Definitivno je to ena od predstav, ki na gledalcu pusti nek vtis, kakršnegakoli že. Ga pusti.

sobota, 21. november 2009

resno vprašanje

Zadnje dni tega tedna je veliko govora o šprtu-ki-ga-res-ne-morem-objektivno-imenovati.

Svoje bralce bit torej lepo prosila naj mi razložijo svoj pogled. Kje točno poteka povezava med občutkom patriotizma in tekmo igre-k-jo-rej-n-bom-omenjala?

pbljubim de bom poskusla prebrat ;)

četrtek, 12. november 2009

FB zadnjič

Še zadnjič sem se vpisala na FB. Navdušena sem bila. Vedno sem odlašala s tem, ker sem vedela, da je mogoče račun le zamrzniti, ne pa popolnoma zbrisati.

Ko pa sem se po FB iskala, kaj točno moram narediti, da bi račun vsaj zamrznila. Kliknila sem na "HELP" in takoj sem na desni strani zagledala vprašanje, ki sem si ga zastavljala. Ne še boljše. Napisano je bilo nekaj v smislu "trajno izbrisati."

Zamrznitev računa se mi je zdela povsem butasta odločitev...zakaj že bi to naredila?
Seveda sem izbrala možnost popolnega izbrisa.

Facebook me je seveda poskušal prepričati naj tega ne storim tako, da je na stran nalimal slike nakaterih mojih FB prijateljev, ki me bodo baje grozno pogrešali. HA! Meni se je zdelo butasto in rahlo patetično.

Še potem, ko sem že kliknila, da bom profil za vedno izbrisala, se je pojavilo opozorilo. Še 14 dni časa imam, da si premislim.

Si bom? Dvomim. :D

nedelja, 8. november 2009

mleko

Kot kaže so govorice resnične. V Vipavski mlekarni so prenovili blagovno znamko. Yovilanda že dolgo nisem nikjer zasledila. Sem pa v zameno včeraj zagledala to.
Zakaj točno se mi je na obrazu narisal nasmeh ne bomo... ampak stvar je lušna:


To so dobri stari časi

Ko sem se danes skozi okno avta zrla v temo ob avtocesti sem s kotočkom očesa ujela svetlo ograjo ob njej. Seveda sem se takoj spomnila na tisto zanimivo cesto, ki je zaradi vinjet in avtoceste cez Rebernice, nisem videla že zelo dolgo. Pogrešam jo. Ne maram avtoceste. Rada imam cesto, ki ima karakter. In ta čez Hrušico mi je bila vedno ... CARSKA!

Spomnila sem se na vožnje izpred dveh treh let. Ko je osma lahko pomenila tudi pol enajste. Ampak vsaka vožnja je bila nekaj posebnega. Polna smeha in globokih debat. Bili smo klapa, super smo se razumeli. A zaradi različnih razlogov začeli hoditi v povsem različne smeri.

Pogrešam te poti smeha. Pogrešam tako sopotnike kot cesto po kateri smo se vozili. Ampak... da mi misliti. Vsak trenutek, ki ga živimo je lahko trenutek, ki se ga bomo kasneje spominjali kot "dobre stare čase, ko smo se imeli zakon!"

četrtek, 5. november 2009

spletno bančništvo

Prejšnji teden sem dobila mail z vabilom naj se zglasim na banki in prevzamem papirje. Pošteno povedano sem že pozabila, da se Bank@Net naročila. Minilo je že več kot mesec dni.

Najprej sem se razburjala. KAr se internetnih storitev tiče je pač tako, da so instantne, tako za pripravo uporabnikom kot za uporabnike. Zakaj torej Nova KBM potrebuje več kot mesec dni, da za enega povsem normalnega in nič kaj zahtevnega uporabnika uporabi več kot mesec dni?

Morajo programerji za vsakega uporabnika znova pisat kodo? Dejte no! Bodimo resni, za dve kljukci, dva sprintana lista, na katerih so kode (tudi za generiranje kod že dolgo poznamo generatorje!) in še eno napravico, ki jo morajo imeti na zalogi skupaj z navodili.

Priznati moram da sem bila rahlo razočarana. Nobenega certifikata, nič kaj posebej varovanega. NE! Uporabniško ime in geslo. Povsem simpl.

Sej morda je dovolj varno, ampak ljudem, ki so potrebovali toliko časa za neko stvar, ki bi morala biti povsem trivialna... sori, ne morem zaupat.

Poleg bi pričakovala od grafičnih oblikovalcev stran, ki bi bila nekoliko bolj prijetna za oko. Koneckoncev bi še sama lahko spackala kaj takega skupaj, v skoraj dveh mesecih!

Do sedaj je torej spletno bančništvo eno samo razočaranje. A upam, da mi bo kljub temu dobro služilo.

torek, 3. november 2009

oljke

V četrtek se mi je na zaslonu pojavilo okno spletnega sla s sporočilom: "Hei! V soboto bomo pobirali oljke. Imaš čas?" Kako naj človek reče ne taki ponudbi. Še posebej, ker sem že pol leta nazaj prosila za tako izkušnjo.

Sem Primorka. To je res. Ampak do krajev kjer je morje in rastejo oljke imam (vsaj s stališča vožnje) več kot do prestolnice. Ne bom pridigala, da je Primorska razpotegnjena od morja do skoraj najvišje gore v Sloveniji... to ste že slišali. In zato vsi nimamo vedno priložnosti, da bi se preizkusili v obiranju oljk. Kaj boljšega kot se preizkusiti pri Vinarstvu in oljkarstvu Slavec.

V petek zvečer so me tako prevevala različna vprašanja... tehnična v smislu: se je za oblečt čimbolj raztrgano al bo to čudno? Zjutraj sem med iskanjem mobitela (jah spet nisem vedela kje je) v avto vrgla eno flašo vode in pomislila: "Do zvčer, ko bomo šli na pico, bo že."

Z Gorenjskega konca mi je Raztresena Ana sporočila, da zamuja... naj vozim počasi. Jupi! S Potepinko sva obe pomislili na isto - lahko si privoščiva vožnjo po stari cesti, brez dolgočasne avtoceste. Super!

Že Rbrnice so nama postregle z razkošnim jesenskim okrasjem rdečega ruja. Jesenske barve so se nadaljevale in naju veselile vse dokler... sva sfalile pot in... pod sabo ob morju zagledli dokaj veliko mesto. Sem že omenila, da sva prečkali državno mejo? Jah... imeli sva čas, ampak vseeno sva se odpovedali obisku Trsta. Si ga prihranili za kdaj drugič.

V Izolo sva nato prišli brez problemov. Tudi Mercator, točko srečanja, sva locirali brez velikih problemov. Čeprav nama je izgledal sumljivo majhen, se je izkazal za pravega.

Ana naju je takoj odpeljala v oljčnik svojih staršev. Kjer so naju najlepše sprejeli. Najprej nama je njen oče pokazal okolico, povedal kje je Izola, Trst, Ljubljana, njihova domačija, Hrvaška... super. Človek se boljše počuti če mu je približno jasno kje je, hkrati pa ne ve natančno. :)

Pravi delavci so bili tam seveda že pred nami, zato smo se dela hitro lotili tudi midve. Prestavili smo mrežo pod naslednjo oljko. Seveda sva najprej poskusili kako gre s posebnimi grabljicami. Na koncu sva obe veselo sklenili, da vseeno najraje uporabljava roki. Za višje viseče oljke pa Aninega brata na lestvi. ;)

Ravno smo obrali eno oljko, ko so rekli, da v oljčniku ni več dela. Anina mama naju je posedla in naju kraljevsko pogostila, da nama je bilo že kar nerodno. Za pet minut dela sva dobili super pršutov sendvič (njami), posušene kakije (NJAMI... o tem za kaj je to presenetljivo morda kdaj drugič) ipd.

Potem smo se preselili k domačiji Aninega očeta in spoznali njeno nono. Ta nam je dala blohe (popravi me, kr si nism prou zapovnla). To so predpasniki za obiranje oljk. Sestavljeni so iz enega velikega in zelo uporabnega žepa, v katerega se stavi oljke, ko pod drevesom ni mreže. Nabrano pa smo nato stresali v gajbe.

Med sproščenim nabiranjem so kot navadno potekali pogovori o raznovrtsnih temah. Obnovila sem tudi terminologijo Oljkarstva. Predvsem razliko med besedama "oljka" in "oliva". Že kot mala sem vedela, da se "oni tam gor" kregajo ali bo olje oljčno ali olivno. Gre za sadež ali drevo kaj ne?

Jah... poučili so me da temu ni tako in pri tem postali razburjeni, kot smo Slovenci praviloma, ko nas tujci zamenjajo s Slovaško. Gre torej za zelo pomemben občutek patriotizma (ki ga najbolj podpiram). Razložili so mi (no, Ana mi je to razlagala že prej), da je oliva italjanska beseda, oljka pa slovenska. Tako za drevo kot za sadež. Ker sem se že zdavnaj naučila, da našim slovenistom verjamem toliko kot modnim zapovedim (nikoli nič dobrega v trgovinah torej), sem potegnila z njimi. Uporabljam torej besedo "oljka" tako za sadež kot rastlino. Razpravo o olju pač smtram na tem delu kot popolnoma nesmiselno, sej razumete nje?

Posebnih tehnik za obiranje ni. Svojo spretnost prilagajaš sorti in velikosti. Obirali smo namreč tako oljke, ki so bile malo večje od fižola, do takih, ki so po barvi in velikosti spominjale na slive (sorte sem seveda takoj spustila iz glave).

Obetali smo si tudi ogled strojnega obiranja, vendar smo prišli v tretji oljčnik nekoliko prepozno. Sem pa s kotičkom očesa vseeno zapazila "stroj" in zgleda grozno zanimivo. Ne tako kot stroj za obiranje grozdja. No.. manj strojno deluje. :D

Po končanem delu so nas na kmetiji Slavec postregli kot žaklje brez dna. Pohvale kuharci (in hvala za recept)!

Na poti domov sva razpravljali o tem kako dobro je bilo. V ponedeljek pa sem potepinki še pokazala slikce. Ne vem kaj točno se je zgodilo, toda kar naenkrat fotk ni bilo več tam kjer bi morale bit, še preden sem uspela narediti backup, tako da...vam ostaja le tekst. Pardon.

Definitivno vam priporočam obiranje oljk. Super zabavno in ne preveč naporno (fizično), no morda za spodnjo čeljust :)

Upam, da izkušnjo kmalu ponovim. Še enkrat HVALA Raztreseni Ani za to super izkušnjo.