V četrtek se mi je na zaslonu pojavilo okno spletnega sla s sporočilom: "Hei! V soboto bomo pobirali oljke. Imaš čas?" Kako naj človek reče ne taki ponudbi. Še posebej, ker sem že pol leta nazaj prosila za tako izkušnjo.
Sem Primorka. To je res. Ampak do krajev kjer je morje in rastejo oljke imam (vsaj s stališča vožnje) več kot do prestolnice. Ne bom pridigala, da je Primorska razpotegnjena od morja do skoraj najvišje gore v Sloveniji... to ste že slišali. In zato vsi nimamo vedno priložnosti, da bi se preizkusili v obiranju oljk. Kaj boljšega kot se preizkusiti pri Vinarstvu in oljkarstvu Slavec.
V petek zvečer so me tako prevevala različna vprašanja... tehnična v smislu: se je za oblečt čimbolj raztrgano al bo to čudno? Zjutraj sem med iskanjem mobitela (jah spet nisem vedela kje je) v avto vrgla eno flašo vode in pomislila: "Do zvčer, ko bomo šli na pico, bo že."
Z Gorenjskega konca mi je Raztresena Ana sporočila, da zamuja... naj vozim počasi. Jupi! S Potepinko sva obe pomislili na isto - lahko si privoščiva vožnjo po stari cesti, brez dolgočasne avtoceste. Super!
Že Rbrnice so nama postregle z razkošnim jesenskim okrasjem rdečega ruja. Jesenske barve so se nadaljevale in naju veselile vse dokler... sva sfalile pot in... pod sabo ob morju zagledli dokaj veliko mesto. Sem že omenila, da sva prečkali državno mejo? Jah... imeli sva čas, ampak vseeno sva se odpovedali obisku Trsta. Si ga prihranili za kdaj drugič.
V Izolo sva nato prišli brez problemov. Tudi Mercator, točko srečanja, sva locirali brez velikih problemov. Čeprav nama je izgledal sumljivo majhen, se je izkazal za pravega.
Ana naju je takoj odpeljala v oljčnik svojih staršev. Kjer so naju najlepše sprejeli. Najprej nama je njen oče pokazal okolico, povedal kje je Izola, Trst, Ljubljana, njihova domačija, Hrvaška... super. Človek se boljše počuti če mu je približno jasno kje je, hkrati pa ne ve natančno. :)
Pravi delavci so bili tam seveda že pred nami, zato smo se dela hitro lotili tudi midve. Prestavili smo mrežo pod naslednjo oljko. Seveda sva najprej poskusili kako gre s posebnimi grabljicami. Na koncu sva obe veselo sklenili, da vseeno najraje uporabljava roki. Za višje viseče oljke pa Aninega brata na lestvi. ;)
Ravno smo obrali eno oljko, ko so rekli, da v oljčniku ni več dela. Anina mama naju je posedla in naju kraljevsko pogostila, da nama je bilo že kar nerodno. Za pet minut dela sva dobili super pršutov sendvič (njami), posušene kakije (NJAMI... o tem za kaj je to presenetljivo morda kdaj drugič) ipd.
Potem smo se preselili k domačiji Aninega očeta in spoznali njeno nono. Ta nam je dala blohe (popravi me, kr si nism prou zapovnla). To so predpasniki za obiranje oljk. Sestavljeni so iz enega velikega in zelo uporabnega žepa, v katerega se stavi oljke, ko pod drevesom ni mreže. Nabrano pa smo nato stresali v gajbe.
Med sproščenim nabiranjem so kot navadno potekali pogovori o raznovrtsnih temah. Obnovila sem tudi terminologijo Oljkarstva. Predvsem razliko med besedama "oljka" in "oliva". Že kot mala sem vedela, da se "oni tam gor" kregajo ali bo olje oljčno ali olivno. Gre za sadež ali drevo kaj ne?
Jah... poučili so me da temu ni tako in pri tem postali razburjeni, kot smo Slovenci praviloma, ko nas tujci zamenjajo s Slovaško. Gre torej za zelo pomemben občutek patriotizma (ki ga najbolj podpiram). Razložili so mi (no, Ana mi je to razlagala že prej), da je oliva italjanska beseda, oljka pa slovenska. Tako za drevo kot za sadež. Ker sem se že zdavnaj naučila, da našim slovenistom verjamem toliko kot modnim zapovedim (nikoli nič dobrega v trgovinah torej), sem potegnila z njimi. Uporabljam torej besedo "oljka" tako za sadež kot rastlino. Razpravo o olju pač smtram na tem delu kot popolnoma nesmiselno, sej razumete nje?
Posebnih tehnik za obiranje ni. Svojo spretnost prilagajaš sorti in velikosti. Obirali smo namreč tako oljke, ki so bile malo večje od fižola, do takih, ki so po barvi in velikosti spominjale na slive (sorte sem seveda takoj spustila iz glave).
Obetali smo si tudi ogled strojnega obiranja, vendar smo prišli v tretji oljčnik nekoliko prepozno. Sem pa s kotičkom očesa vseeno zapazila "stroj" in zgleda grozno zanimivo. Ne tako kot stroj za obiranje grozdja. No.. manj strojno deluje. :D
Po končanem delu so nas na kmetiji Slavec postregli kot žaklje brez dna. Pohvale kuharci (in hvala za recept)!
Na poti domov sva razpravljali o tem kako dobro je bilo. V ponedeljek pa sem potepinki še pokazala slikce. Ne vem kaj točno se je zgodilo, toda kar naenkrat fotk ni bilo več tam kjer bi morale bit, še preden sem uspela narediti backup, tako da...vam ostaja le tekst. Pardon.
Definitivno vam priporočam obiranje oljk. Super zabavno in ne preveč naporno (fizično), no morda za spodnjo čeljust :)
Upam, da izkušnjo kmalu ponovim. Še enkrat HVALA Raztreseni Ani za to super izkušnjo.
Sem Primorka. To je res. Ampak do krajev kjer je morje in rastejo oljke imam (vsaj s stališča vožnje) več kot do prestolnice. Ne bom pridigala, da je Primorska razpotegnjena od morja do skoraj najvišje gore v Sloveniji... to ste že slišali. In zato vsi nimamo vedno priložnosti, da bi se preizkusili v obiranju oljk. Kaj boljšega kot se preizkusiti pri Vinarstvu in oljkarstvu Slavec.
V petek zvečer so me tako prevevala različna vprašanja... tehnična v smislu: se je za oblečt čimbolj raztrgano al bo to čudno? Zjutraj sem med iskanjem mobitela (jah spet nisem vedela kje je) v avto vrgla eno flašo vode in pomislila: "Do zvčer, ko bomo šli na pico, bo že."
Z Gorenjskega konca mi je Raztresena Ana sporočila, da zamuja... naj vozim počasi. Jupi! S Potepinko sva obe pomislili na isto - lahko si privoščiva vožnjo po stari cesti, brez dolgočasne avtoceste. Super!
Že Rbrnice so nama postregle z razkošnim jesenskim okrasjem rdečega ruja. Jesenske barve so se nadaljevale in naju veselile vse dokler... sva sfalile pot in... pod sabo ob morju zagledli dokaj veliko mesto. Sem že omenila, da sva prečkali državno mejo? Jah... imeli sva čas, ampak vseeno sva se odpovedali obisku Trsta. Si ga prihranili za kdaj drugič.
V Izolo sva nato prišli brez problemov. Tudi Mercator, točko srečanja, sva locirali brez velikih problemov. Čeprav nama je izgledal sumljivo majhen, se je izkazal za pravega.
Ana naju je takoj odpeljala v oljčnik svojih staršev. Kjer so naju najlepše sprejeli. Najprej nama je njen oče pokazal okolico, povedal kje je Izola, Trst, Ljubljana, njihova domačija, Hrvaška... super. Človek se boljše počuti če mu je približno jasno kje je, hkrati pa ne ve natančno. :)
Pravi delavci so bili tam seveda že pred nami, zato smo se dela hitro lotili tudi midve. Prestavili smo mrežo pod naslednjo oljko. Seveda sva najprej poskusili kako gre s posebnimi grabljicami. Na koncu sva obe veselo sklenili, da vseeno najraje uporabljava roki. Za višje viseče oljke pa Aninega brata na lestvi. ;)
Ravno smo obrali eno oljko, ko so rekli, da v oljčniku ni več dela. Anina mama naju je posedla in naju kraljevsko pogostila, da nama je bilo že kar nerodno. Za pet minut dela sva dobili super pršutov sendvič (njami), posušene kakije (NJAMI... o tem za kaj je to presenetljivo morda kdaj drugič) ipd.
Potem smo se preselili k domačiji Aninega očeta in spoznali njeno nono. Ta nam je dala blohe (popravi me, kr si nism prou zapovnla). To so predpasniki za obiranje oljk. Sestavljeni so iz enega velikega in zelo uporabnega žepa, v katerega se stavi oljke, ko pod drevesom ni mreže. Nabrano pa smo nato stresali v gajbe.
Med sproščenim nabiranjem so kot navadno potekali pogovori o raznovrtsnih temah. Obnovila sem tudi terminologijo Oljkarstva. Predvsem razliko med besedama "oljka" in "oliva". Že kot mala sem vedela, da se "oni tam gor" kregajo ali bo olje oljčno ali olivno. Gre za sadež ali drevo kaj ne?
Jah... poučili so me da temu ni tako in pri tem postali razburjeni, kot smo Slovenci praviloma, ko nas tujci zamenjajo s Slovaško. Gre torej za zelo pomemben občutek patriotizma (ki ga najbolj podpiram). Razložili so mi (no, Ana mi je to razlagala že prej), da je oliva italjanska beseda, oljka pa slovenska. Tako za drevo kot za sadež. Ker sem se že zdavnaj naučila, da našim slovenistom verjamem toliko kot modnim zapovedim (nikoli nič dobrega v trgovinah torej), sem potegnila z njimi. Uporabljam torej besedo "oljka" tako za sadež kot rastlino. Razpravo o olju pač smtram na tem delu kot popolnoma nesmiselno, sej razumete nje?
Posebnih tehnik za obiranje ni. Svojo spretnost prilagajaš sorti in velikosti. Obirali smo namreč tako oljke, ki so bile malo večje od fižola, do takih, ki so po barvi in velikosti spominjale na slive (sorte sem seveda takoj spustila iz glave).
Obetali smo si tudi ogled strojnega obiranja, vendar smo prišli v tretji oljčnik nekoliko prepozno. Sem pa s kotičkom očesa vseeno zapazila "stroj" in zgleda grozno zanimivo. Ne tako kot stroj za obiranje grozdja. No.. manj strojno deluje. :D
Po končanem delu so nas na kmetiji Slavec postregli kot žaklje brez dna. Pohvale kuharci (in hvala za recept)!
Na poti domov sva razpravljali o tem kako dobro je bilo. V ponedeljek pa sem potepinki še pokazala slikce. Ne vem kaj točno se je zgodilo, toda kar naenkrat fotk ni bilo več tam kjer bi morale bit, še preden sem uspela narediti backup, tako da...vam ostaja le tekst. Pardon.
Definitivno vam priporočam obiranje oljk. Super zabavno in ne preveč naporno (fizično), no morda za spodnjo čeljust :)
Upam, da izkušnjo kmalu ponovim. Še enkrat HVALA Raztreseni Ani za to super izkušnjo.
