Da lahko razumete to obajvo, je ogled filma Up in the Air nujen. V nasprotnem primeru vam najbrž ne bo jasno prav nič :D Fajn film mimgrede. Končno en, ki sem ga gledala od začetka do konca.
Zadnje čase se mi je nabralo res en kup osnutkov. O stvareh, o ljudeh o katerih bi rada govorila, pa si ne pustim. Ker vem, da misli ne bom uspela zbrati v eno pametno ali vsaj smiselno celoto.
Po eni strani me sploh ne moti, da so moje misli zadnje čase tako... raztrešene. Po drugi strani pa ja. Težko se je obnašati do oseb, pri katerih nimaš stvari toliko popredalčkanih, da bi bila stvar funkcionalna. Seveda to pusti tudi druge posledice - v obratno smer. Namesto, da bi se kalna voda razbistrila postane še bolj kalna. Eh, ljudje tudi kompliciramo stvari po nepotrebnem.
Je res lažje živet tisto pravo racionalistično življenje, kot ga je glavni lik iz filma Up in the Air. Nič računanja na druge. Sam zase. Nase se preprosto lahko zaneseš. Vedno veš, kaj si misliš, nikoli ni presenečenj. Ni razočaranj.
In ni problem karkoli narediti še za druge... kakšne usluge, dobrega dela. Potem pa tako, kot je lik v filmu, odkriješ, da to tem nič ne pomeni - le kapljica v morju vsega. Ne, ne zdi se ti zamalo. Le nekoliko si žalosten, nekoga želiš razveselit, pa tega dejansko sploh ne potrebuje. Ampak itak, da ne zameriš, še vedno ostane občutek, da si pomagal.
Alpa ko že misliš, da si dobil nekoga, v kogar bi se lahko zares zaljubil pa ugotoviš, da ima za sabo še celo svojo družino ali pa pač kaj drugega. Seveda odpadeš. Ponovno razočaranje.
Ampak po drugi strani, svojega debelega želvjega oklepa nisi nikoli zares zapustil, mehka notranjost je bila še vedno varno skrita. Po vseh razočaranjih veš, da se lahko zares zaneseš le nase, da se sam res ne boš prizadel. Ni ti pa žal, da si z glavo pokukal v širni kruti svet. Važno je, da gledaš naprej, bogat z novimi izkušnjami za prihodnjost vseh svojih nabranih milijon milj preneseš na račun nekoga, ki ga imaš rad.
