Psihologija množic ali zakaj me je strah

Prejšnji teden je bilo hudo. Tudi danes ne pričakujem nič boljšega. Kvečjemu slabše. Kaj?

Ja, popustila sem in bom napisala par besed o tistem športu, ki ga ne imenujem. Pravzaprav ne o športu. O vsem kar ga spremlja.

A ste opazili, kaj vse se dogaja?

Noben oglas ne more brez omembe tega športa že skoraj pol leta. Ubogi košarkaši, ker ne bodo deležni take pozornosti (jah, očitno se v tem športu, ki ga ne imenujem obrne več denarja).

Pa ni vse tako slabo. Vedno sem se spraševala, kje bi lahko kupila slovensko zastavo. Zaradi športa, ki ga ne bom imenovala je bilo mogoče dobit zastavice - velike in male - povsod.

Najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa se mi definitivno zdi dejstvo, da hočejo vsi sodelovati. Ne gre se za to, ali ti je ta šport všeč... eh ne! To, da ti je stvarvšeč in si trenutno navdušen/a še nekoliko bolj kot ponavadi, je razumljivo, ma kej razumljivo - pričakovano - ti je všeč in spremljaš, si navdušen/a in veš za vsak rezultat... hej, še za številke nog igralcev veš. Ja, čist v v tem.

Butasto se mi zdi, ker se nekateri za neko stvar ne zanimajo, potem pa se zgodi nekaj, kot na primer to prvenstvo, in kar naenkrat so vsi strokovnjaki. Vse vse zanima... Zakaj? Je to zgolj za to, da se tema nesmislenih pogovorov iz vremena prenese na dotični šport? Je morda zato, da se počutimo "in" ter sprejete? Ne vem, ne razumem.

Ampak trenutno je Dogodek zajel vse. Koneckoncev obstaja (facebook?) skupina, kjer se združujejo predvsem predstavnice ženskega spola in pravijo: "Ne, ne maram [športa, ki ga ne bom imenovala]! Ne, celo sovražim ga! Amapk pogovori o tem kateri igralec je lepši in katera država ima lepši dres mi je pa zanimiva!"

Ne vem sicer od kdaj so ženskam všeč prešvicani fantiči v smešnih opravah in nogami na... :D ne, ne bom rekla.
Najbolj smešno se mi zdi, da športa ne marajo, ker pa hočejo biti "in" razpredajo o zadevah, ki so bile navadno prenešene na različne igralke iz filmov in serij. Zanimivo... Seks v mestu letos kar ni "zažgal"...

In koneckoncev je (na mojo veliko žalost) zajel tudi mene, čeprav se tega otepam in iz dešpeta nočem vedet kaj se dogaja... sej pišem o tem kej nje?

Najbolj od vsega pa se mi zdi zanimiva navijaška norija. Ste opazili kakšna obnašanja vse dopuščamo, samo zaradi tega prvenstva? Folk trobi, vsi se vozijo z zastavicami na avtih, tulijo, se ovijajo v zastave (zanimivo bi bilo pogledati kako je s žaljenjem državnih simbolov v tem primeru), folk nori, kriči, ustavlja avte ipd. ... In vseeno se nam ne zdi nič posebnega. Nič omembe vrednega ali celo obsojanja vrednega. "Če so pa veseli." ali pa bo morda "Če so bili žalostni." (odvisno kako se tekma konča).

Dejansko se sprašujem, če ni šport, ki ga ne bom imenovala, zgolj ventil, skozi katerega ljudje spuščajo svoje frustracije, ki jih morajo drugače držati v sebi. Ker je družbeno zaželjeno, da na vprašanje: "Kako si?" odgovorimo z "Dobro" pa čeprav vse v nas vre? Ker družba od nas zahteva, da smo objektivni, v stvareh v katerih smo čustveni? Ker izkazovanje kakršnih koli čustev ni družbeno "dovoljeno" (lahko sicer izpademo čudaki, ampak kdo pa si tega želi), razen seveda na športnih dogodkih.

Ja, mislim, da je za mnoge navijače to tisto kar jih žene k spremljanju tekem. To in tisti občutek, da smo del širše skupnosti (ne skupine), ki nam povečini manjka.

In zakaj me je strah? Ljudje, ki dolgo tiščijo čustva v sebi, jih enkrat spravijo na plano. Če se to dogaja v širši množici (kjer se vsakemu posamezniku dogaja podobno), postane vsak posameznik in množica nepredvidljiva. Zato, me je ne glede na rezultat danes, strah in se počutim bolj kot kdajkoli ogroženo.

No tako, potožila sem se in prekršila svoje nenapisano pravilo, da o tem ne bom pisala...