Nekako se mi kar ne da pisat, ampak vsak nekaj besed MORAM nameniti mednarodnemu večeru šansonov La vie en rose.
Pred tremi leti sem prvič slišala za ta dogodek in bila navdušena:
"Z M* smo si prvošle karte za mednarodni večer La vie an rose (M*, kar popravi me, če ni prav- jst in moja francoščina). Sej bi naštevala kdo vse je bil in kok fajn je blo... sej bi rekla da so naredili spektakel, sam se mi zdi tku ponižujoče za tako zvrst muzike, uporabit tako besedo. Bilo je super! Sproščeno vzdušje, ki sta ga pričarala Vita Mavrič in Jure Ivanušič (oh, Jure!). Končno sem dobila kvaliteten odgovor na vprašanje: Zakaj ljudje kadijo? Ker so angeli vedno med oblaki..."
Kako je bilo letos? Jap, uganili ste! Fajn je bilo. Morda za moj okus nekoliko preveč popevkarsko, ampak ne bi zamenjala! Deseti mednarodni večer šansonov je bil namreč posvečen Mojmirju Sepetu. Če kaj lahko rečem, je to,da si možakar to nedvomno zasluži (žalostno kako malo podatkov o tako vleikem človeku postreže Wikipedija)! Ampak, da ne bom sedaj pisala na temo: oh ja, tisti časi so bli res nekaj, sploh glede na to, da takrat še rojena nisem bila...
Povabljenci so se nedvomno potrudili, vsak s svojo priredbo. In ne smem jim narediti preveč krivice in reči, da so bili vsi popevkarji. Ma ne! Lahko Tabujevcem rečemo popevkarji? Sicer me je pevka bolj impresionirala z obleko in frizuro, kot pesmijo, ampak pustmo podrobnosti. Da ne bo pomote - lušna pesem. ;)
Kdo me je zares očaral? Ana Pupedan z Ježkovo Party kot na sodni dan.Prou najbel se mi zdi, de se sklada s to skupino. Pesem namreč. Pesem je magari tudi carska že v Ježkovi izvedbi. :)
Prav tako sem dar govora zgubila (in vsi vemo kok redko se to zgodi;)) ob Vesni Zornik in Nini Strnad. Od obeh bom najbrž v prihodnje še več slišala... hehehe, se bo treba pozanimat.
Seveda je navdušil tudi Brane Završan, nad katerim sem se navdušila v predstavi Senca tvoj'ga psa. Tokratno Življenje (prav na koncu strani). Pa tudi Brez besed v danščini in izvedbi Jette Ostan Verjup je bla kar kulska... vidiš, kako daleč so segla Sepetova dela.
Za konec vam prepišem še razmišljanje Zorana Predina (iz brošure, ki smo jo prejeli ob vstopu v dvorano; upam, da mi ne bodo zamerili):
"V času pobesnelega medijskega norčevanja iz dobrega okusa je postal vsakoletni koncert šansonov La vie en rose otok rešitve za brodolomce, ki prisegamo na vsebino pred obliko, na okus pred marketingom..."
Kaj je torej manjkalo? :D Jurčka ni blu :(
