Iz glave mi ne gre podoba treh lukenj na pobočju...
Tri luknje, bivališče nomadskih pastirjev. Tako visoke, da se klečeč človek z glavo dotika stropa. Tako široke, da lahko srednje visok človek udobno spi na tleh s pokrčenimi nogami. In prav v taki luknji se je po mojih predstavah rodil naš Stvarnik. Res borno. Ne borno, že na na meji z res mizernim.
Pa vseeno je vsako rojstvo nekaj lepega. In prav predstavljam si, da sta tako Marija, kot Jožef, pozabila na okoliščine, v katerih sta se nahajala. Prihod takega drobnega in nebogljenega bitja na svet. Tako majhno bitje, ki ga še vse čaka, vse je še pred njim... tako lepo, kot manj lepo. Gotovo je bil za Marijo in Jožefa to velik žarek... kaj žarek, vir svetlobe, mehkobe, nežnosti in sploh vsega dobrega.
Naj bo tudi za vas ta praznik čimbolj doživet! Naj ne bo omejen le na okraske in lučke in potico. Upam,da si boste vzeli čas in v sebi obudili vsa ta lepa čustva, za en dan pomislili le na pozitivne lastnosti stvari in ljudi, ki vas obdajajo, pustili dobroti in ljubezni, da se dokoplje do zaznavnih globin v nas... Ustavite se ob jaslicah. Poglejte jih še iz drugega stališča, ne le kot pastirčke, Marijo, Jezusa, Jožefa in vseh ovčk... Naj vam povedo svojo zgodbo, pa kakršna koli že to bo. :)
Vesel božič, ki naj se nadaljuje skozi vse leto! ;)
