filharmonija Nova

Včasih za prijatelje narediš kakšno dobro delo.In kot vsi vemo, navadno od dobrega, ki ga naredimo največ sobimo prav sami. Hehehe. Včasih. Ne vedno.

Na moje veselje in včasih tudi žalost (Dori, brez zamere ;)) imam kar precej glasbenih prijateljev. Torej takih prijateljev, ki z glasbo privabljajo in ne odganjajo, kot to počnem jaz (moja izvedba Nodija je pač... nepozabna :P).

No, da se vrnemo k stvari. Sredi decembra sem tako prejela uradno vabilo na koncerte Mladinske filharmonije Nova. Orkester, v katerem so se mladi glabeniki zbrali ob desetletnici delovanja Glasbenega društva Nova. Seveda so bili v vabilu našteti tudi razlogi za obisk enega od koncertov:

"Kot vidite imate dva razloga zakaj priti na koncert/koncerte: :)

1) Zelo pester in zanimiv program

2) Del tega orkestra sem tudi sama in te zato res lepo vabim (če imaš čas, voljo, željo, se ti da pripeljat v "moje" konce Slovenjie,... ) da nas prideš poslušat in s seboj pripelješ še kakega sorodnika/prijatelja/znanca,... :)"

Sej pravim... prav grozni so... bistvo je v tem, da igrajo...koga briga za program. :P

Na srečo sta bila zraven še dva linka:

"Dodajam pa še dva linka, meni osebno najbolj všečnih komadov, da Te mogoče lažje prepričam v udeležbo. ;) Arturo Marquez: Danzon no.2; Ary Barroso: Aquarela do Brasil."

Ok, morda je program fajn. Ni una težka muzika... ok, je težka, ampak samo za glasbenike, ne tudi za publiko. In sem že kar iskala luknje v mojem vsakdanjiku, da bi se lahko udeležila enega od koncertov na tej goriški turneji:

"Datumi in kraji koncertov so naslednji:

Kobarid: petek, 17. december 2010 ob 20h

Komen: nedelja, 26.december 2010

Nova Gorica: ponedeljek, 27. december 2010

Opčine (Italija): nedelja, 9. januar 2011"

Po ključu.. prvič bo itak groznu, k še ne bojo vajeni, smo se odločili za drugi koncert. Komen. Kras. Kul.

Zvečer smo prišli v dvorano osnovne šole v Komnu. Zunaj je zeblo k... najbel zeblu :) V dvorani pa so nas pričakali najboljši sedeži. To, da poznaš nekoga od nastopajočih je včasih tudi prednost! Koncertni list nam je razodel, da naša pričakovanja morda niso bila najbolj realna...Poleg filharmonije so namreč pol koncerta predstavljale tudi skladbe v izvedbi Pihalni orkester Komen. Hmmmm... pihalni orkester? Pleh muzika in to? Em... po prvem delu gremo domov smo se spogledovali.

Koncert se je začel in godbeniki so prišli na prizorišče. Če je bila Zdravljica, ki so jo zaigrali (državni praznik in to), še dejansko klasična, so bile vse ostale skladbe na programu dosti manj klasične. Poleg glasbenikov s(m)o se v latinskih ritmih pozibavali tudi v publiki. Zakon! Še Spomin  je bil carski!

Sledil je odmor, kjer smo se, sicer zelo navdušeni nad dosedanjim programom, spogledovali, kdo si bo prvi upal vstati in oditi... Nihče se ni opogumil. In še dobro da ne.

Sej vsi poznate reklame za kreditne kartice: Nekatere stvari so neprecenljive, za vse ostalo je tu... In ta koncert je bil neprecenljiv. Kocine pokonci, solze v očeh, pa ne od žalosti ali gnusa, ampak od čistega presenečenja. Čas, ko se le nasloniš nazaj na stol, zapreš oči in uživaš. Sploh, ko govorimo o skladbi Na golici... si jo predstavljate v izvedbi godbe na pihala in v latinskih ritmih? Pejte poslušat Komenčane.

Zaenkrat imate šanso slišat Novo še v Opčinah. Toplo priporočam obisk koncerta. K res so zakon! Se prav vidi, da so s srcem in vsem veseljem zraven in to se pozna tudi pri glasbi.

Ej, ti! Nekaj ti imam povedati...

Iz glave mi ne gre podoba treh lukenj na pobočju... 

Tri luknje, bivališče nomadskih pastirjev. Tako visoke, da se klečeč človek z glavo dotika stropa. Tako široke, da lahko srednje visok človek udobno spi na tleh s pokrčenimi nogami. In prav v taki luknji se je po mojih predstavah rodil naš Stvarnik. Res borno. Ne borno, že na na meji z res mizernim. 

Pa vseeno je vsako rojstvo nekaj lepega. In prav predstavljam si, da sta tako Marija, kot Jožef, pozabila na okoliščine, v katerih sta se nahajala. Prihod takega drobnega in nebogljenega bitja na svet. Tako majhno bitje, ki ga še vse čaka, vse je še pred njim... tako lepo, kot manj lepo. Gotovo  je bil za Marijo in Jožefa to velik žarek... kaj žarek, vir svetlobe, mehkobe, nežnosti in sploh vsega dobrega. 

Naj bo tudi za vas ta praznik čimbolj doživet! Naj ne bo omejen le na okraske in lučke in potico. Upam,da si boste vzeli čas in v sebi obudili vsa ta lepa čustva, za en dan pomislili le na pozitivne lastnosti stvari in ljudi, ki vas obdajajo, pustili dobroti in ljubezni, da se dokoplje do zaznavnih globin v nas... Ustavite se ob jaslicah. Poglejte jih še iz drugega stališča, ne le kot pastirčke, Marijo, Jezusa, Jožefa in vseh ovčk... Naj vam povedo svojo zgodbo, pa kakršna koli že to bo. :)

Vesel božič, ki naj se nadaljuje skozi vse leto! ;) 

najdaljša noč v letu

Kje boste za najdaljšo noč v letu?

Doma narejen čaj

Ingver ima zelo močan okus. Dokaj pikanten. V hrano ga po enem zelo zelo neuspelem poiskusu ne bom več poskušala dajati. Seveda pa obstaja še (vsaj) ena možnost uporabe. :)

 olupimo

 narežemo in damo v cedilce

počakamo kake 5-10 minut, da se okus razlije po skodelici...

Izid? Topla tekočina, nekoliko bolj rumenkaste barve od tople vode, z zelo značilnim okusom ingverja. Baje zelo dobra za prehlad. Priporočam degustacijo. ;)

Pravica brati

Na faksu smo med totalno brezveznimi predmeti, pa tistimi, ki so bili kar (sploh za univerzitetno okolje) praktično naravnani... tudi en predmet, ki je na čase zahteval branje pravljic. No, morda ne pravljic, ampak bolj futurističnih besedil, ki bi zvenela zelo strašno, če ne bi bila tako zelo banalna in smešna in s eitak ne bi mogla uresničit. Ali pač?

Od vseh me je najbolj prevzel TA članek. No prevzel je morda malo težka beseda. Je pa res, da sem od takrat že večkrat pomislila nanj. Predvsem, ko so mi kdaj pametovali o obrazni knjigi, pa tudi ob različnih drugih debatah. Zdej sem, v članku o Spletnem očesu spet zasledila link. In zato ga z veseljem delim z vami. Glede samega članka pa raje ne bom rekla nič, da ne bo objava predolga. ;)

Zdej pa kar v branje, pa mi povejte kako se vam zdi?

Pašareta

Najboljša stvar, ki nam jo je nona ob obisku lahko dala niso bile lizike in bonboni, niti stepeno jajce s sladkorjem (kako se že temu reče?)... eh ne! Najboljša stvar, ki nam jo je lahko ponudila je bila pijača z mehurčki in barvilom, ki je imela okus po stopljenem sladkorju... PAŠARETA!

Potem pa jih dolga leta ni bilo. Po dolgem času pa na meniju na osmici piše Pašareta... Za dobre stare čase, sem ga z navdušenjem naročila. In potem prav s težavo spila do konca... Pa kok je tu sladku in brez okusa! Ne vem, kako so nam sploh pustili pit kej tazga! Ampak ja... še vedno je najboljši spomin na otroštvo in na nono. :)

In vsakič, ko bom zagledala Pašareto bom skočila u luft od navdušenja. Sploh, če je ta zelena. ;)

30 let nazaj...

... še nisem hodila po tem svetu, niti se drla, nič. Niti sledu še ni bilo o meni...

Šele kakšno (dobro) desetletje nazaj), ko so kasete počasi že umikale svojo prevlado CDjem, je nekega dne brat pričel poslušati skupino The Beatles. Takrat sem bila še globoko (beri: tata je znal že vse pesmi na pamet, kolkr jih je moral prisiljeno poslušat) v poslušanju Plavega orkestarja, se mi zdi. Par let kasneje brat ni imel več dostopa do vseh njegovih (!) CDjev Hroščev. Nekako so me povlekli. Niso mi bile tako všeč pesmi iz prvega obdobja, kot tiste iz kasnejših let, ko so bile sicer še podpisane McCartney and Lennon, pa se je že čutilo čigave so.

Prebrala sem celo njihovo biografijo (eno redkih, ki sem jo kdaj prebrala). Na zadnji platnici šolskega zvezka sem imela zapisane letnice rojstva vseh štirih (ta slavnih) hroščev in eno datum smrti. 8.12. 1980.

Seveda sem jo v času, ko sem sicer občasno še poslušala glasbo (recimo Anna, I'm looking trough you, Black bird, Her majesty, Here, There and Everywhere, ipd. - ta zadnja vam je morda od nekje znana:P). Danes pa... me je kar zadelo, ko sem po radiu slišala, da je tridesetletnica. Pogled na koledar in ... jap... smo 8.12. Pomislila sem na vse kar je povezano s tem datumom (nasmeh), ampak radijski voditelj je govoril naprej - danes neobjavljen(?) intervju z Johnom Lennonom... ob devetih zvečer. Torej ob desetih (sej sm vam rekla, da poslušam britanski radio).

Ko sem prebrala še objavo Don Markota M, nisem več mogla, da vam ne bi kaj napisala o tem. Sama sicer nisem bila nikoli neka blazna navdušenka glasbe posameznih beatlov, bolje rečeno - nikoli se nisem dala na to, da bi poslušala glasbo vsakega posameznika. Ampak skupaj so ustvarjali zakon muziko. Neverjetno koliko globine je v njih, kako lahko vedno najdeš pesem, ki bo ustrezala situaciji (hehehe, ta pride kar dostikrat prav).

Grozno je sicer, da nas na lepe stvari navadno spomni smrt nekoga (recimo prejšnji petek Prešeren - zastonj gledališče -hihihi), ampak vseeno. Morda vseeno za pokušino vsaj eno Lennonovo pesem, ki sem jo sama spoznala v Holandovem opusu. Ne spomnim se sicer, če je Julianu tudi tako pol, kot Seanu, ampak... no ja... verjetno mu je. Prav predstavljam si ga v njihovi (takratni) hiši, ki so ga obdajala okna in poje to pesem. :D

angleški radio

V bolj aktivnih študijskih časih, sem božično-novoletne praznike vedno preživela pred računalniškim monitorjem. Navadno je kazal urejevalnik besedila ali program, ki odpira pdf dokumente. To je bil čas intenzivnega dela na seminarskih nalogah, komuniciranja s sošolci (jap, program za klepetanje je bil vedno prižgan in nekje v ozadju).

V drugem letniku se je pojavila še ena navada, ki se je še sedaj ne morem otresti ali jo prenesti še v druge letne čase. Britanski radio. Najprej je bil Virgin radio, nato so se preimenovali v Absolute radio.

Od takrat naprej ima december vedno britanski prizvok. Un hud angleški naglas in vse njihove božične in novoletne pesmi. Ne zmorem decembra brez tega. In prav tako angleškega radia ne morem poslušati kadarkoli drugače. Ne gre. Čudno je. Čudno se počutim, glava me začne boleti, slabo mi dela... in potem prestavim na francoski radio, s katerim nimam problemov. Ali pa na izbor po lastnih željah.

In letos sem že komaj čakala na december... sneg je že. Od danes naprej pa tudi logično - angleški radio. Jupi!