Ok, morda malo sfaljen naslov za to objavo. Morda bi morala raje napisati Kdo bi rada, da ne bere tega bloga.
Kmalu bo tri leta od kar pišem blog in moram priznati, da sem si v začetku predstavljala pisanje bloga čisto drugače. Predvsem sem si predstavljala, da bodo to brali moji prijatelji in znanci. Pa se to niti ni zgodilo. Sej nekateri so, večina pa kar ne.
Na začetku mi je bilo malo čudno, da moji prijatelji ne sledijo zapisom. In čudno mi je bilo, da kar eni (no, sej niste kar eni, zdej vas imam že za svoje ;)) berejo moja skropucala.
Ampak moram priznat, da sem se tega kljub vsemu tudi kar hitro navadila. In sedaj mi je dejansko zelo čudno, če mi nekdo, ki ga spoznam v off-line življenju reče, kaj sem napisala na blogu alpa sprašuje po linku. Nekako se mi zdi to en prostor, v katerega se skrijem pred "resničnim svetom" in kjer sem lahko nekoliko drugačnejša od tiste, ki sem v "resničnem svetu."
Predvsem pa sem se navadila na vse tiste, ki vas še nikoli nisem videla, pa se z vami res dobro razumem. Jaz berem vaše bloge in spremljam kaj se dogaja pri vas, vi pa včasih pokukate sem.
Včeš mi je tako stanje kot je. Res! Morda zato bolj sproščeno pišem. Ker pišem svojim blogovskim kolegom, ki jih berem in poznam iz vaših prispevkov. Ne odpiram pa glave (ok, morde raje misli) svojim znancem. Njim lahko povem osebno in personalizirano. :P Nekateri razumejo, drugi sper ne, ampak v končni fazi - sej ne vedo kaj zamujajo. ;)
Naj torej ta blog ostane prostor, kjer lahko sproščeno napišem kar imam za napisat tistim, ki mi zapise (tako ali drugače) vračajo in ne sredstvo za tešitev slabe vesti znancem in prijateljem, ki bi ta blog brali zato, da bi bili "updatani" z dogajanjem z moje strani, namesto, da bi me poklicali in bi se dobili nekje zunaj, kjer čutiš toplo pomladansko sonce, nežno sapico, ki gre skozi lase in lahko , če se zmotiš, osebi pogledaš v oči...
Za vse ostale pa... zaenkrat še ne mislim nehat težit. ;)
