Toliko reči je, o katerih nimam časa pisati. Res ne vem, kdaj sem bila v tako veliki časovni stiski. Ni mi všeč. Zakaj? Ker vse stvari letijo mimo mene, ker se ničemur in nikomur ne morem zares posvetiti, kot bi želele/kot bi si zaslužili, ker ... ne vem če zmorem še kaj dolgo...
Kaj vse? (to bo bolj opomnik zame, ko bom brala za nazaj)
Kvinoa večer, ki se je prelevil v kvinoa-piknik-na-balkonu-popoldne.
Excel delavnica, kjer sem dejansko poslušala o novih stvareh in ne le ponavljala tisto, kar je bilo že zdajvnaj utrjeno! In dejansko je bila snov zelo jasno podana! In super strukturirana. In končno sem vedela o čem govorijo tam odspredaj. Fajn sem priporočila predavatelja, če se lahko za en kanček pohvalim. :) morda sem pa res pričakovala nekoliko več o makrojih, ampak s časom res nista bila najboljša prijatelja. Eh, ko bi le Ana bolj hitro pustila ubogega fanta do besede (hehehe, Ana, brez zamere ;)).
Pevske vaje za bližajočo se poroko. Zadnje čase se vedno več dogaja okoli te poroke. In končno si predstavljam, da BO. :) Ena pesmica je prišla super prav za vikend...
Vikend... ŠAP. Prvič. Začetek je bil katastrofalen. Spomin na pesem, ki gre v refrenu nekako: " V meni je pogum, vem, da zmorem vse to, saj ob meni si Ti vsak dan..." Spominjanje na stare čase, ko res ni bil noben problem it spat ob petih, vstat ob sedmih, potem pa divjat cel dan... par dni/tednov zapored.
Nadaljevanje so bila nebesa... s kavo! jap... prvih 5 požirkov. vtisi? deluje! To je bilo vse kar me je zanimalo. :) Nedelja, pa kot vedno - vsi smo bili že najbolj crknjeni...
Potem je tukaj še priprava družabnega dela večerje na poroki. HA! Jutri nadaljujemo. Do jutra? Najbrž. :) In kaj se najbolj spomnim od vsega skupaj? Popolnoma izmučenih bodočih animatorjev pomočnikov, en kup animatorjev, ki bodo to za vedno ostali in se borijo z domišljijo, ustvarjalnostjo in neprespanimi nočmi dokler le gre.
In pa oni pogled. Nekako ga ne izbijem iz glave. Dosti ljudi, ki jim nič na svetu ne manjka, da bi bili srečni. In potem un pogled.... tam, kjer ga v bistvu še najmanj pričakuješ. Ampak če to ni bil lesk oči srečnega človeka, ki uživa v točno tistem trenutku. Ne vem kaj se je skrivalo za tistim leskom v očeh, niti ni moja stvar. Nič nisem imela z njim, sem ga pa opazila in to mi je dovolj! in da lahko svoje veselje, nad tem odkritjem delim z vami...
