300

To je že tristotič, ko vam morim. Tukaj. WAW!

Želim si, da bi vam lahko podala kakšne modre misli, ampak trenutno sem nekako na nivoju vrtca. No vsaj kar se globokih misli tiče.

Bom prepustila, da vas nagovorijo misli in besede drugih. Smisel bloganja je v mreženju, v blogosferi, ki jo ustvariš. Mislim, da sem si dobila z bloganjem tukaj kar nekaj prijateljev. Osnovni pojmi v blogovskem prostoru? Tukaj.

Zadnje čase me recimo še toliko bolj (jah, pisanje diplome end staf) zanima problematika avtorskih pravic. Kako je s tem na spletu/blogih, se je spraševala Hirkani. Debata mi je kar dala misliti. Nekako se že ves čas trudim, da stvari, objavljene na tem blogu, ne bi bile avtorsko delo drugih (v tem primeru navedem vir...so pa tudi izjeme, priznam), če se da iščem slikce s CC licenco. Ampak... je to dovolj? Debata mi je dala misliti!

Nadzor in tehnologija sta lahko strast ali strah. Odvisno za kaj se gre. Ta članek mi je bil tudi kar kul.

Vsi pohajajo, samo jaz ne :( Prijateljica, ki se trenutno potepa po Irski, mi je dala ta link... no že en čas nazaj ga je dala. Všeč so mi nekateri irski pregovori.

O svojih problemih s tehnologijo še nisem kaj dosti govorila? Gotovo se spomnite objave na Gregorjevo? Jah, jaz že vem zakaj se mi je cel dan režalo in skakljalo. Spoznala sem njega. Dala sem mu ime Kjuti. Rečte, da ni lušn! Najbel. Ampak... Saj veste prave ljubezni so vedno nesrečne... Al kako že pravi Lara? XD Jah, ni mi bil usojen. Sem ga bila celo pripravljena it kupit v tujino, ampak... eh, predolga zgoba :D

Da se človek pomiri, reši pred višinsko boleznijo ali pa za vsaj rahel občutek ilegalnosti, si lahko privoščimo eno vrečko Mate de coca. Po pravici povedano. Prvič, ko sem pila kokin čaj... se bom ustavila še preden začnem (k tu bi bla šele doooooolga zgodba). Kokin čaj je zeliščni čaj z okusom po senu, če prav na kratko povzamem. In niti najboljša družba na tem svetu mu ne odvzame nagravžnega okusa. :D Je pa perujski boljši od ekvadorskega :D

Dovolj za danes. Dejte si pogledat linke. Priporočam branje :D

Crome II

Minila sta dva meseca. Od kar ga uporabljam. Sprva mi je bil beden, ampak o tem sem že pisala.

Kaj sem dognala v tem času?

:) Ne sej priznam, navadila sem se ga, da ga bi težko nehala uporabljati, AMPAK... ja, vedno je ampak. Še vedno ne paše v os, če gledamo iz stališča oblike in barve. Iz tega stališča mi gre še vedno na živce tudi to, da je označeno besedilo vedno strupene modre barve (niti slišati noče o moji prelepi oranžni) :((

Nekako sem se navadila tudi na zavihke, ki so precej bolj zgoraj in mi nekako lepše izgledajo kot oni v Mozilli. Posebej mi je bilo všeč, ker se je dalo zavihke, ki jih imaš npr. vedno odprte pomanjšati. Ampak ne vem zakaj točno te možnosti ni več... :( že 14 dni ... torej eno dobro stvar so sami izključili...ne vem zakaj. Stvar, ki mi je bila zares, ma rejs zares všeč.

A sem že omenila, da ima probleme z downloadanjem (kašn je sploh slovenski izraz za to?). Manjka mi tisti slavni "open with".

Všeč mi je, kako so brskalnik dali v isto okence kot naslove spletne strani. Kul je tudi, da se ob odpiranju novega zavihka pokaže osem največkrat obiskanih strani. Sicer sem rahlo presenečena nad seznamom (vsake toliko se zamislim nad tem, priznam), ampak ja... je kar fajn :D skoraj ne uporabljam več bližnjic.

Kašna bi bla torej ocena po dveh mesecih? Crome je fajn. Ampak, če bi uporabljala sam ta brskalnik, bi imela v nekaterih stvareh velike probleme. Mal ga bojo še morali dodelat.

golobčka

Nista ravno piščančka...

Kako se vam zdita? a nista kjut? :P

pravi odgovor je: NOT!!

velika noč

Mal mi fali branje Sv.Pisma predvidevam, ker ta post ni bil lih ta prav post. 40 dni ukvarjanja same s sabo na vseh ne pravih področjih. Ok, to je mimo. V sredo sem se nekako zavedla, da... ojej, TO nedeljo je pa velika noč. Kar prišla je, brez da bi se kakorkoli na njo pripravila. Na žalost je bilo premalo časa tudi za pripravo na kakšno bolj konkretno spoved. Ampak spoved je bila. Kratka, ni pa bila brezvezna. O ne!

Čisto po ... išče se pravi pridevnik ... sem pristala pri veliki noči, ki se giblje okoli pirhov, kuhane pršute, hrena, potice... Ok, ta družinska tradicija peke potice je - še dobro - ostala. :D Cela družina se zbere v majhni kuhinji in potem se začne. Razbijajo se jajca, mesi se testo, melje se orehe, dela se filo, zviva potico, pomiva se posodo... timsko delo.

A sem že omenla pirhe? Letos sva oba ta večja otroka. Vsak s svojim pirhom - en je večji, maxi, drugi je mini. Oba sta Kinder... DDDD!!!! Tako kot otroci. Kot mi, ko smo bili še otroci :D Joj, koliko različnih pirhov smo kot otroci imeli, prav tekmovali smo kdo bo imel boljšega, lepšega, večjega. Seveda je bila po žegnu pomembna samo še igračka (kakšna je bila letos raj ne pokažem;)).

In ja. Letos prav ... ne vem kako ... ugotavljam, da bom doživetje letošnje velike noči preložila na drugo leto. Na žalost. Tudi ogled filma Kristusov pasjon ni pomagal. Dvomim, da bo današnja vigilija. Morda pa le...

Ampak, upanje umre zadnje. To vsi vemo. Morda pa tudi te praznike spet ulovim za rep in se zavem česa se zares spominjamo.

Mi pa vseeno ne gre iz glave ena pesem, predvsem druga kitica:

...

I question why you chose to die
When you knew your truth I would deny
You look at me
The tears begin to fall
And all in all faith is blind
But I fail time after time
Daily in my sin I take your life
...
12 Stones, Broken

In res ne vem, ali je imel prav, da je prenašal vse to... vse trpljenje... ker, no ne bom rekla za vse... ampak... zadnja vrstica kitice zame še predobro drži. Spet... na žalost.

-----------------------------------------------------------------------

No pa je... v meni se je kljub vsemu nekaj prebudilo. Obred prižiganja luči... :) en žarek je oplazil tudi mene in malo sem spregledala. Druga stvar, ki je letos ne bom pozabila: Aleluja!

Vzklik veselja, ki ga ponovno slišiš po celem postu... :) Pride do duha in duše, ga nežno poboža, potem pa... potem pa ga oba v en glas še sama zakričita.

Aleluja!

Vesele praznike vsem

predvsem pa... naj bodo zares doživeti. ;)

torta de cuy

Dovolj je bilo hecov na račun torte de cuy, torte iz morskega prašička. Čas je bil za akcijo.

Rosjtno dnevno presenečenje mora biti ... zapomnljivo. Priprava v skromni študentski sobici se je je trajala nekako tri ure (?) po nekako takem zaporedju:

kuhan spštan krompir s čilijem, oljem, soljo in limoninim sokomsesekljano (jah no...) čebulo, olivami in siromkuhanim in scefranim piščancem (seseklat se nam ga ni dalo...)

sestavljanje v plasti: krompir; piščanec, čebula, olive, majoneza; krompir...oblikovanje pod pretvezo navadne torte...

A zgleda približno kot navadna torta? Vem, da sta se obdarjenki že veselili sladkega presenečenja (hihihihihi...). Po odkritju, da temu ni tako, je bila ena najbolj vesela, druga pa malo manj... ampak torta de cuy je bila kar fina... čeprav ni imela cuya :D

Pri pripravi so se "kuharske mojstrice" so se med pripravo navdihovale nad slednjim receptom... ki pa mu niso dobesedno sledile (tudi zaradi jezika in okoliščin, za katere je napisan).

Pa dober tek, če se boste v preiskusili v pripravi ;)