Danes je bil najbrž moj zadnji dan v pisarni za daljšo prihodnjost.
In kakšne so novičke?
En kup mailov je razburil dohove mnogih mirnih vikendov. Frizerske škarje so zajele Gospoda Zelenookega in se izognile Atu Smrku.
Poleg tega pa je bil zadnji teden tudi teden prijetnih pogovorov, druženja in sploh obnavljanja stikov, ki so že zelo bledeli. Lahko povem, da sem sama kriva, ker se včasih čisto preveč zagrizem v delo in se mi to zdi najpomembnejše, ali bolje rečeno najboljši pobeg pred kruto realnostjo in neuresničenimi željami. Ampak včasih se človek ustavi, pogelda nazaj in si reče- to je bilo vredu , to pa ne. In gre naprej upoštevajoč to refleksijo.
Sama sem se konkretno zavedala te žalosti. Zagrenjenost v človeku se hitro pozna in pri meni je to ponavadi posledica tega, da se ne družim. In sm se začela.
Pa preživela sem vikend totalnega lenarjenja ob katerem sem se ponovno pomirila v sebi- ležanje na postelji z možgani na off medtem ko kvazi gledaš tv...zakon
no, zdej si moram pa it zobe umit, ker... no, vam prišparam s podrobnostmi.
