Mislim da je čas, da izpovem kakšen odnos imam do slovenske glasbe. Za to sem se odločila po dogodku, ki bo opisan na koncu posta.
Če začnem v otroških letih se spomnim najprej na Marjana Amoleta in njegovo Jožico - kaseto ki je bila najpogostejši spor med mano in bratom, pa seveda Mrtva reka...
Čukov in njihovih Krokodilčkov - no pa kdo se jih ne spomni?
Nadaljevalo se je... hm, ne vem več točno kaj. Naslednje kar se zares spomnim so bili že Bepop, Gameover in vsi te instant bande. Skupaj z Turbo Angelsi in Atomik Harmonik so postali glavni razlog zakaj sem si mislila, da je slovenska glasba bedna in predvsem nekvalitetna.
To so bili časi, ko sem se usmerila na tujo glasbo. Ampak.
Končno sem dovolj odrasla - očitno- in prešla te predsodke. In trenutno se prav resno in zaskrbljeno sprašujem zakaj Slovenci toliko ne maramo svojih lastnih proizvodov - filmi glasba naj bodo le za primer.
Slučajno sem odlšla na koncert šansonov in se seznalila s slovenskimi izvajalci te zvrsti. Lara. P Jankovič, Jure Ivanušič... o tem se že pisala
Nadaljevalo se je s slovensko ljudsko glasbo - čisto naključno - kupila sem si namreč cd zasedbe Brina - ki je tudi nastopala na prej omenjenem koncertu. Zvrst me je sprva presenetila in itak so na dan privrli stari predsodki, ampak - če sem cd že kupila ga bom pač tudi poslušala. In zgodilo se je, da en cd ni bil dovolj in sploh nisem opazila kdaj sem začela to skupino poslušati očitno in vedno.
Tako sem ugotovila, da je slovenska ljudska glasba ne samo poslušljiva, temveč dejansko FAJN. Ja, tako, povedala sem.
Nadaljevalo se je s spoznavanjem pihalnih godb-spet ista prijateljica, drug koncert - zaključna revija pihalnih godb. Pričakovala sem "pleh muziko". Na srečo pa je je bilo zelo malo - packi, kako zelo so me razočarali :P. Na koncu sem komaj še zadrževala solze - prijetno presenečenje res.
O božično-novoletnem koncertu pihalne godbe Vrhoplje-Vipava z gostom - Iztokom Mlakarjem. Tisti dve pesmi, ki jih je zapel ob njihovi spremljavi... brez besed.
V sredo sem bila na koncertu Perpetuum jazzile v Gajotu... Tudi zborovsko petje mi je že bol všeč. No, sej od vedno me je a capella petje fasciniralo, ampak to je bilo že skoraj preveč :P
Zakaj ne poznam več takih zasedb (da ne bom rekla, da jih ni, kr najbrž so...) ki zborovsko petje naredijo privlačno in ne izvajajo le pevsko zahtevnih skladb, ki so predvsem ZAHTEVNE za poslušanje. In s tem nikakor ne morem reči, da PJ izvaja lahko glasbo... zgolj veliko bolj poslušljivo - oktobra imajo koncertv Cankarjevem domu - ne it, k potem ne bo placa zame. :P
No in v tem trenutku ko pišem ta post pod mojim oknom družinska zasedba izvaja hrvaško ljudsko glasbo. Starši pa se ravno vračajo z morja, kjer so se navduševali nad dalmatinsko glasbo. Ne razumi me narobe, ampak še vedno se sprašujem ZAKAJ bi povprečen slovenec, ko bi zagledal plakat za koncert dalmatinske glasbe navdušeno vzkliknil: "O, to pa gremo, ane?" Medtem ko za koncert slovenske (ljudske) glasbe samo zamahnemo z roko in rečemo: "Kaj je že danes po tv?"
