Iz sedecega polozaja se prestavim v lezecega.Pri tem pazim, da ne zamesam strani pri knjigi. Pogled mi uide po sobici: ravno dovolj je velika, da sta notr dve postelji in lijak. Prostora za oba nahrbtnika skoraj ni. Sprasujem se kod se potika Marjeta. Morala bi ze priti iz cyberja.Pocasi se mi ze zapirajo oci: ocitno bom danasnji vecer prespala.
Koncno zaslisim korake. Marjeta sez pojavi na vratih in veselo oznani: "Nic ni pisal." Seveda jo sumljivo pogledam - zakaj bi bila navdusena nad tem, da naju Mr. Morroco ignorira, ampak v tem ze nadaljuje: "Dobila sem drugega. Prinesel mi je vodo, ceprav sem mu ustrajno dopovedovala, da ne rabim nic. (smeh) Ja... No zdej naju je povabil na caj na teraso. Tudi tebe!"
Jah, take priloznosti sicer niso redke, ampak vseeno... pejmo.
Marjeta mi ga ze od dalec pokaze. Skupaj s prijateljem sta. Ne moreva se dolociti kateri je slabse oblecen. Eden v zenski preozki srajcki, ki kar poka po sivih, drugi... :) odlociva se za drugega. Vsedemo se v slascicarni in narocimo caj. Placa kar dobimo in govori. Govori, govori.... Pogledam prijatelja, ki se sicer smeji in ga nekoliko spremja, ampak je vec kot ocitno kaj si misli. Nasmehneva se eden drugemu. V tistem trenutku mi pade v lisel kot strela asociacija: EKSKJUZMI UAJ! Ja, ta tip je prav isti. Vedno mora imeti prav. Razlaga nam stvari o islamu in Maroku kot da bi ne imele sploh pojma... ker sva zenski. Uglavnem clovek, ki te ziritira s tem ko je...
Odpravimo se na sprehod. Vec kot ocitno pokazem, da se mi ga ne da prenasat. Ampak pejmo. Slisim besede: Aj uant tu bi jor bojfrend for tudej. Na sreco niso namenjene meni! Jupi! Caki... ni dobro. Kako se ga bova znebili. Poskusiva z bucka-zelvica varko. Ne pomaga. Kricati zacne na naju, da sva agresivni do njega, ko mu hoceva po mirni poti dopovedati, da je sel predalec. Seveda je agresiven on. Nic ne pomaga, ne poslusa... "giv mi maj invitejsn mani" Niti na misel nama ne pride da bi mlu placali... hej, saj naju je povabil. Nic ne pomaga. Bitka postaja ze skoraj epicna, nakar zaslisim: " go, or we will call the police." Ob tem na hitro pobere sila in kopita.
Ni mi bilo takoj jasno kaj se je zgodilo. Potem pa le. Spomnim se lanskega leta, ko sva se pogovarjali s povsem prijaznim berberom in se skrivali pred policisti, da mu ne bi zatezili. Policisti skrbijo, da domacini ne bi nadlegovali turistov. FJU!
Obe sva se mocno pod vtisom dogodkov zadnjih minut odpravili na sprehod po Djema El Fna. Le kdo bi lahko sel takoj spat?
Ze takoj opazim dvoje nagajivih crnih oci, ki me opazujejo. Naslehnem se. Skoditi pac ne more. Ampak naprej greva kot da ni bilo nic. Dovolj marocanov za eno noc! Vidim, da gresta za nama, ampak ne nadlegujeta. Tiho sta in isceta ponoven ocesni stik. Zabavno? Morda, ampak ne na ta vecer.
Med setanjem in izogibanjem kac (ja, tega se ne bova nikoli odvadili) se reziva- kaj pa nama ostane drugega, ko je clovek na tleh, se samo se smeje.Onadva pa kar ne obupata. Na dolgo se pogledava, zarezim se in se vedno hodim naprej. Koncno prideta blize. Ne spomnim se natancno vsega. Bila sta zabavna. Z ravno pravsnjim znanjem anglescine, francoscine in tremi besedami arabscine se dogovorimo vse.
Marjeta pove, da sta sicer zabavna, ampak da imava za danes dovolj moskih. Povabita na pomarancni sok...joj, ne razumeta? Ne, samo ustrajna sta. Marjeta razlozi najino zgodbo. Razumeta. Klepetavi sogovornik nama pove, da se nama ni treba bati. On ni tak. "Vsi to recejo" smeh. Oni drugi v smehu pove, da ni kot njegov prijatelj. Ceprav neradi slisiva, se reziva. Simpaticno je povedal, tudi to je nekaj. Spijemo sok. Cas je da se poslovimo. Midve receva "goodbye" ona dva pa "vud ju lajki tu gou tu maj haus end mit maj femili"
Ponudba, ki je se nisva dobili. Zasedeva obicajne polozaje. Marjeta je tipicno readovedna in vedno za akcijo, jaz pa vedno stopam in sem prevec previdna. Ampak kar se takih reci tice, aj gou vit da flou, ceprav vcasih proti sebi... Vem, da bi bilo spoznavanje Maroka na moj nacin precej dolgocasno. Ce Marjeta rece, da gremo, torej gremo. To jima povem. Nista zadovoljna. Vec hoceta. Hoceta, da grem tudi jaz z veseljem. OK.
Yasima pospremimo do njegovega motorincka, potem pa se spokamo v taxi. Ja... "N'est pas loin" ne sploh ni dalec. S taksijem se vozimo kakih 10minut. Ni dalec... sploh ne. Taxi ustavi v novem delu. Izgleda neka mesanica novega dela in stare medine. Morda je ze predmestje... ne veva.Odpravimo se proti hisi.
So stvari, ki se jih moramo zavedati o maroku. Predvsem glede polozaja zensk. Z razliko dveh sva imeli cudne izkusnje: vprasale sva jih za smer, one pa so se obrnile in sle. Najbolj od vsega me je bilo torej razumljivo strah kako se bodo obnasale domace zenske... Bile jim bomo prepusce na milost in nemilost, saj je hisa povsem njihov teritorij.
Skozi vrata se cez hodnik odpravimo v dnevni prostor. Ni velik, ampak najbolj udoben. Na televiziji je arabska telenovela s francoskimi podnapisi. :)
Spoznamo Yasimovo sestro in dve teti. Same zenske ja! Sestra se sramezljivo skriva, pocasi se naju bo morda navadila. Starejsa teta je tiha. Ne govori prevec, z nikomer. Vendar prijazno gleda. Druga, mlajsa teta, morda je tudi sestra ( sorodstvene vezi so bile vse dvomljive...) naju prijazno gleda in se smeje, ko se hecamo. Koncno spregovori. Na najino presenecenje zna anglesko, francosko itak. Tudi mala se ze oglasa s kaj vec kot "La"
Opazovanje bratca, ko se ljubeznivo ukvarja s svojo sestrico povsem neprisiljeno in... mah, prou kjut jih je blu gledat.
Pogovor je tekem v vse sorte smeri. O studiju, jezikih... Naucile smo se nekaj novih izrazov. Ja, Marocani so vedno navduseni, da turiste naucijo kaj novega. Povabili so naju tudi na "kosilo," obrok, ki ga med ramadanom pojedo ob enih zjhutraj.
Nato pa sta naju fanta, vsako na svojem motorincku odpeljala nazaj do hotela. Noc je bila kratka, saj sva naslednji dan odpotovali v Agadir. Ze pot sama je bila polna presenecenj, mesto se toliko bolj.
Koncno zaslisim korake. Marjeta sez pojavi na vratih in veselo oznani: "Nic ni pisal." Seveda jo sumljivo pogledam - zakaj bi bila navdusena nad tem, da naju Mr. Morroco ignorira, ampak v tem ze nadaljuje: "Dobila sem drugega. Prinesel mi je vodo, ceprav sem mu ustrajno dopovedovala, da ne rabim nic. (smeh) Ja... No zdej naju je povabil na caj na teraso. Tudi tebe!"
Jah, take priloznosti sicer niso redke, ampak vseeno... pejmo.
Marjeta mi ga ze od dalec pokaze. Skupaj s prijateljem sta. Ne moreva se dolociti kateri je slabse oblecen. Eden v zenski preozki srajcki, ki kar poka po sivih, drugi... :) odlociva se za drugega. Vsedemo se v slascicarni in narocimo caj. Placa kar dobimo in govori. Govori, govori.... Pogledam prijatelja, ki se sicer smeji in ga nekoliko spremja, ampak je vec kot ocitno kaj si misli. Nasmehneva se eden drugemu. V tistem trenutku mi pade v lisel kot strela asociacija: EKSKJUZMI UAJ! Ja, ta tip je prav isti. Vedno mora imeti prav. Razlaga nam stvari o islamu in Maroku kot da bi ne imele sploh pojma... ker sva zenski. Uglavnem clovek, ki te ziritira s tem ko je...
Odpravimo se na sprehod. Vec kot ocitno pokazem, da se mi ga ne da prenasat. Ampak pejmo. Slisim besede: Aj uant tu bi jor bojfrend for tudej. Na sreco niso namenjene meni! Jupi! Caki... ni dobro. Kako se ga bova znebili. Poskusiva z bucka-zelvica varko. Ne pomaga. Kricati zacne na naju, da sva agresivni do njega, ko mu hoceva po mirni poti dopovedati, da je sel predalec. Seveda je agresiven on. Nic ne pomaga, ne poslusa... "giv mi maj invitejsn mani" Niti na misel nama ne pride da bi mlu placali... hej, saj naju je povabil. Nic ne pomaga. Bitka postaja ze skoraj epicna, nakar zaslisim: " go, or we will call the police." Ob tem na hitro pobere sila in kopita.
Ni mi bilo takoj jasno kaj se je zgodilo. Potem pa le. Spomnim se lanskega leta, ko sva se pogovarjali s povsem prijaznim berberom in se skrivali pred policisti, da mu ne bi zatezili. Policisti skrbijo, da domacini ne bi nadlegovali turistov. FJU!
Obe sva se mocno pod vtisom dogodkov zadnjih minut odpravili na sprehod po Djema El Fna. Le kdo bi lahko sel takoj spat?
Ze takoj opazim dvoje nagajivih crnih oci, ki me opazujejo. Naslehnem se. Skoditi pac ne more. Ampak naprej greva kot da ni bilo nic. Dovolj marocanov za eno noc! Vidim, da gresta za nama, ampak ne nadlegujeta. Tiho sta in isceta ponoven ocesni stik. Zabavno? Morda, ampak ne na ta vecer.
Med setanjem in izogibanjem kac (ja, tega se ne bova nikoli odvadili) se reziva- kaj pa nama ostane drugega, ko je clovek na tleh, se samo se smeje.Onadva pa kar ne obupata. Na dolgo se pogledava, zarezim se in se vedno hodim naprej. Koncno prideta blize. Ne spomnim se natancno vsega. Bila sta zabavna. Z ravno pravsnjim znanjem anglescine, francoscine in tremi besedami arabscine se dogovorimo vse.
Marjeta pove, da sta sicer zabavna, ampak da imava za danes dovolj moskih. Povabita na pomarancni sok...joj, ne razumeta? Ne, samo ustrajna sta. Marjeta razlozi najino zgodbo. Razumeta. Klepetavi sogovornik nama pove, da se nama ni treba bati. On ni tak. "Vsi to recejo" smeh. Oni drugi v smehu pove, da ni kot njegov prijatelj. Ceprav neradi slisiva, se reziva. Simpaticno je povedal, tudi to je nekaj. Spijemo sok. Cas je da se poslovimo. Midve receva "goodbye" ona dva pa "vud ju lajki tu gou tu maj haus end mit maj femili"
Ponudba, ki je se nisva dobili. Zasedeva obicajne polozaje. Marjeta je tipicno readovedna in vedno za akcijo, jaz pa vedno stopam in sem prevec previdna. Ampak kar se takih reci tice, aj gou vit da flou, ceprav vcasih proti sebi... Vem, da bi bilo spoznavanje Maroka na moj nacin precej dolgocasno. Ce Marjeta rece, da gremo, torej gremo. To jima povem. Nista zadovoljna. Vec hoceta. Hoceta, da grem tudi jaz z veseljem. OK.
Yasima pospremimo do njegovega motorincka, potem pa se spokamo v taxi. Ja... "N'est pas loin" ne sploh ni dalec. S taksijem se vozimo kakih 10minut. Ni dalec... sploh ne. Taxi ustavi v novem delu. Izgleda neka mesanica novega dela in stare medine. Morda je ze predmestje... ne veva.Odpravimo se proti hisi.
So stvari, ki se jih moramo zavedati o maroku. Predvsem glede polozaja zensk. Z razliko dveh sva imeli cudne izkusnje: vprasale sva jih za smer, one pa so se obrnile in sle. Najbolj od vsega me je bilo torej razumljivo strah kako se bodo obnasale domace zenske... Bile jim bomo prepusce na milost in nemilost, saj je hisa povsem njihov teritorij.
Skozi vrata se cez hodnik odpravimo v dnevni prostor. Ni velik, ampak najbolj udoben. Na televiziji je arabska telenovela s francoskimi podnapisi. :)
Spoznamo Yasimovo sestro in dve teti. Same zenske ja! Sestra se sramezljivo skriva, pocasi se naju bo morda navadila. Starejsa teta je tiha. Ne govori prevec, z nikomer. Vendar prijazno gleda. Druga, mlajsa teta, morda je tudi sestra ( sorodstvene vezi so bile vse dvomljive...) naju prijazno gleda in se smeje, ko se hecamo. Koncno spregovori. Na najino presenecenje zna anglesko, francosko itak. Tudi mala se ze oglasa s kaj vec kot "La"
Opazovanje bratca, ko se ljubeznivo ukvarja s svojo sestrico povsem neprisiljeno in... mah, prou kjut jih je blu gledat.
Pogovor je tekem v vse sorte smeri. O studiju, jezikih... Naucile smo se nekaj novih izrazov. Ja, Marocani so vedno navduseni, da turiste naucijo kaj novega. Povabili so naju tudi na "kosilo," obrok, ki ga med ramadanom pojedo ob enih zjhutraj.
Nato pa sta naju fanta, vsako na svojem motorincku odpeljala nazaj do hotela. Noc je bila kratka, saj sva naslednji dan odpotovali v Agadir. Ze pot sama je bila polna presenecenj, mesto se toliko bolj.
