staranje

Včasih se počutim, kot da postajam grozljivo podobna staršem v njihovem razmišljanju.

Niso še dolgo tista leta, ko so nam še z zanosom govorili...boste že videli, ko boste veliki vam bo žal. S kakšno vnemo smo takrat zanikali njihovo modrost. Kako smo si njihove nasvete razlagali le s pobožno željo, d bi lahko zapravljali čas, tako kot ga mi in s brezveznim starševskim nakladanjem.

Ah, kako lepi časi so bili to!

Sedaj pa vedno bolj ugotavljam, da imajo prav... za mnoge stvari mi je žal. Recimo: štiri leta sem se v gimnaziji gulila italjanščino, z neverjetno trmo in odporom. Zakaj? Zato, da lahko sedaj s sramom priznam, da nimam pojma. Namesto, da bi mi učitelji takrat vsiljevali znanje tujega jezika, bi lahko upotešavala "pametovanja" in bi sedaj najbrž kaj več znala. Sedaj pa plačujem za tečaje tujih jezikov... jah...

Druga stvar, ki so jo starejši tudi vedno radi govorili, morda v nekoliko poznejših letih - Slovenija. Kdo od nas ni slišal slavnih stavkov: "Kaj boš hodil/a v tujino, če še Slovenije ne poznaš." ali pa "Slovenija je tako lepa. Toliko lepot skriva, mi pa hodimo v tujino."

V torek smo bili na ogledu Škocjanskih jam (s seboj smo seveda imeli tujca, drugače se ne bi odpravljali). Ogledovanje kapnikov, jezerc, vlage...čarobno. Vendar me je v notranjosti stiskala tesnoba. Glas vodičke je odmeval po jamah, v meni pa... zgornje besede.

F*! Ne morem kar naenkrat verjet tem "nakladanjem," čeprav so resnična!