Iz trgovine, kjer razvijajo fotografije, se (s fotografijami od lani) odpravimo v osrcje medine. Najin cilj je trgovinica z usnjenimi torbami in sedali pri Trgu zacimb. Simon nama prijazno sledi. Njemu je vseeno. Morda se vseli, da bo spoznam majne ulicice, polne trgovin.
Z razliko od lani, sva si letos povsem sprosceno ogledovali izdelke v trgovinah. Ko so naju ogovorili, smo se pogovorili kaj nam je vsec in seveda od kod smo in kako lepe smo Slovenke (jah, brez tega pac res ne gre). Trgovanje je bilo zelo sprosceno. Marjeta je tako postala lastnica novih sandalov. Prodajalca pa na zalost nismo uspeli prepricati, da bi pomeril roza varianto istega modela.
Med nadaljevanjem poti; spet ugotoviva, da... neveva kje tocno sva. To ni bila tista pot, ki sva jo iskali. Amak kmalu sva risli do nekih vrat... Koncno ugotovili kje sva.
Mimo trznice za zelznjavo in sadje sva se prebijai mimo trgovine Yamala. Osebe; ki jo najraje ne bi videli nikoli v zivljenju. Seveda stoji pred svojo trgovinico. Tako kot vsi trgovci, tudi od krici: "Polonia?" Super... torej se naju ne spomni. Oddahneva se nekje v mesarski cetrti, ko nama nad glavami visijo glave razlicnih zivali. Pazimo kod hodimo saj so tla... namocena. Med pogledi nvzdol opazimo tudi nizke stojnice na katerih imajo razpostavljene kosti, ali nekaj takega.
Trg zacimb je ze blizu. Se okoli ovinka bi moral biti... Kar naenkrat se mi v misli pojavi dvom: "Kaj pa.... Kaj pa ce se naju ne spomni?" In ze preckao trg. Strah je vedno vecji, ampak sedaj je kar je...
MArjeta ga je ze videla. Sedi pred sosednjo trgovino. Zamisljeno gleda pred sabo. Kaj dosti se mu ne da, seveda- ramadan je. Marjeta mu z roko pomaha direkt pred obraz. Simo dvigne pogled in jo prepozna. To opaznim ker se mu pogled takoj razjasni in na obrazu ima spet soj najlepsi nasmeh! Opazi tudi mene. V trenutnku je pokonci in ze ga slisim reci/ "Marjeta! Meta!"
Vsi strahovi od prej so pozabljeni. Nihce naju ne sprejme tako veselo in z navdusenjem kot to stori Simo!Na obrazu je videti, da niti malo ne pretirava s svojim navdusenjem. In kar naenkrat se v Marrakeshu pocutim doma.
-------------------------------------------------------------------------------------
Zbudim se okoli osmih. Prepotena cutim, da se je vmes le nekoliko shladio. Ze cez nekaj minut se nahajam na ulici, ki pelje direkt... k McDonaldsu. Seveda! Brez Maroskega makflarija ze ne bo slu :) Pred restavracijo za hitro prehrano naju ze caka Mr. Morocco. Nogo ima poskodovano. Po iformacijah, ki sem jih imela sem pricakovala, da ga bom prepoznala po velikem belem, svetlec gipsu. Seveda sem se zmotila. Od mavca je ostal le se nezavidljiv in rahlo zamazan povoj. Pravi, da ga mocno boli.
Seveda se ob tej izjavi spomnim na nakoga in nejgov opis pravega moskega. Ampak tisto je Slovenija, maroski moski so drugacni. Ni jih strah pokazat custev. Niso psi, ki jih lahko nakricis, ce ti sledijo. Z njimi moras ravnati previdno, prijazno in spostljivo.
Z razliko od lani, sva si letos povsem sprosceno ogledovali izdelke v trgovinah. Ko so naju ogovorili, smo se pogovorili kaj nam je vsec in seveda od kod smo in kako lepe smo Slovenke (jah, brez tega pac res ne gre). Trgovanje je bilo zelo sprosceno. Marjeta je tako postala lastnica novih sandalov. Prodajalca pa na zalost nismo uspeli prepricati, da bi pomeril roza varianto istega modela.
Med nadaljevanjem poti; spet ugotoviva, da... neveva kje tocno sva. To ni bila tista pot, ki sva jo iskali. Amak kmalu sva risli do nekih vrat... Koncno ugotovili kje sva.
Mimo trznice za zelznjavo in sadje sva se prebijai mimo trgovine Yamala. Osebe; ki jo najraje ne bi videli nikoli v zivljenju. Seveda stoji pred svojo trgovinico. Tako kot vsi trgovci, tudi od krici: "Polonia?" Super... torej se naju ne spomni. Oddahneva se nekje v mesarski cetrti, ko nama nad glavami visijo glave razlicnih zivali. Pazimo kod hodimo saj so tla... namocena. Med pogledi nvzdol opazimo tudi nizke stojnice na katerih imajo razpostavljene kosti, ali nekaj takega.
Trg zacimb je ze blizu. Se okoli ovinka bi moral biti... Kar naenkrat se mi v misli pojavi dvom: "Kaj pa.... Kaj pa ce se naju ne spomni?" In ze preckao trg. Strah je vedno vecji, ampak sedaj je kar je...
MArjeta ga je ze videla. Sedi pred sosednjo trgovino. Zamisljeno gleda pred sabo. Kaj dosti se mu ne da, seveda- ramadan je. Marjeta mu z roko pomaha direkt pred obraz. Simo dvigne pogled in jo prepozna. To opaznim ker se mu pogled takoj razjasni in na obrazu ima spet soj najlepsi nasmeh! Opazi tudi mene. V trenutnku je pokonci in ze ga slisim reci/ "Marjeta! Meta!"
Vsi strahovi od prej so pozabljeni. Nihce naju ne sprejme tako veselo in z navdusenjem kot to stori Simo!Na obrazu je videti, da niti malo ne pretirava s svojim navdusenjem. In kar naenkrat se v Marrakeshu pocutim doma.
-------------------------------------------------------------------------------------
Zbudim se okoli osmih. Prepotena cutim, da se je vmes le nekoliko shladio. Ze cez nekaj minut se nahajam na ulici, ki pelje direkt... k McDonaldsu. Seveda! Brez Maroskega makflarija ze ne bo slu :) Pred restavracijo za hitro prehrano naju ze caka Mr. Morocco. Nogo ima poskodovano. Po iformacijah, ki sem jih imela sem pricakovala, da ga bom prepoznala po velikem belem, svetlec gipsu. Seveda sem se zmotila. Od mavca je ostal le se nezavidljiv in rahlo zamazan povoj. Pravi, da ga mocno boli.
Seveda se ob tej izjavi spomnim na nakoga in nejgov opis pravega moskega. Ampak tisto je Slovenija, maroski moski so drugacni. Ni jih strah pokazat custev. Niso psi, ki jih lahko nakricis, ce ti sledijo. Z njimi moras ravnati previdno, prijazno in spostljivo.
