Avtobus nas pusti nekje... njekje. Nihce ne zna povedati kje sva. Veva, da to ni Agadir. Marjeta je prav danes slabe volje... v vseh drugih primerih za to nisem hvalezna, danes pa ja. Najprej krici na voznika avtobusa: "kupili sva karto za Agadir in tam naju morate odloziti!"
Ko tako krici, vem da je zmozna tudi gristi. Voznik se je seveda ustrasi (hehehe, mi lajks), poisce nekega mozakarja, ki naju odpelje do grand taxijev. Spogledujeva si, obe besni in nezaupljivi. To tudi poveva. Grand taxi nas bo se nekaj bolj opetnajstil...
Ampak na sreco so se grdi in sovrazni pogledi obrestovali. 5MD, ki jih je voznik avtobusa dal mozakarju, ta pa naprej vozniku grand taxija je zadostovalo.
Prvi vtis o agadirju je ... drugacen. Povsod sva brale o tem zelo turisticnem mestu... izkaze pa se da moras iskati turiste z lucjo pri belem dnevu. Ni jih.
Med vecernim iskanjem plaze - bistvo zakaj sva prisli sem- pokaze mesto kot nekaj najbolj dolgocasnega na tem svetu. Sprehajalisce ob plazi je polno ... domacinov. Ocitno je tu turizem stekel na racun njih.
Se preden sva dobili plazo naju je uhvatil en Nemec. Vidi se mu, da ze dolgo zivi tu. Potemnela polt se poudari njegove svetlo modre oci. S trgovci se pogovarja v arabscini, s turisti v nescini, z nama v (nemski) anglescini. Med sprehovodom ob pesceni plazi v vecernem Agadirju izveva veliko novega. No, Marjeta vecinoma. Ne da se mi poslusati. Clovek preveckrat povdari kako zelo dober je in kaj vse dobrega je naredil. Ni mi prevec vsec, pa vendar ni necesa kar bi me povsem odbijalo.
Koncno prideva nazaj v hotel. Tu naju, kot vedno pricaka nasmejan receptor. Bereber, itak (slikce ne morem dat, ker sem obljubla). Po hitrem postopku se spraviva spat.
Naslednji dan vstaneva nekako ob isti uri kot domacini, torej okoli enajste. Jah, se zgodi. Agadir je bil namenjen upokojenskemu obnasanju. Zaradi vcerajsnjega ne prevec dobrega vtisa, se nama prav nic ne mudi iz sobe. Razmisljava celo o tem, da bi se nekoliko podremali. Koncno se spraviva proti plazi. Nauciva se koristne lekcije: Mete ne poslusava, ko se gre za pravo smer... vsaj ne v Marakesu in Agadirju!
Plaza je... da bich is biching :) carsko. Ni prevroce, veter se ves cas podi proti obali. Super valovi so, v katere se prav moras vreci, malo bol proc od obale pa se da tudi supersko plavat.
Nekako ob sestih prideva s kosila. Marjeta se se sonci, jaz pa se odpravim ob obali...? hej, ni vsak dan da lahko med prsti na naogah cutis droben topel pesek in vcasih se malo morja. Okrog tebe pa marocani v dzelabah.... Ko se mi pridruzi se Marjeta narediva obvezni fotoshuting ob soncnem zahodu. Nikamor se nama ne mudi. Ta cas je namenjen njim - vsem muslimanom, ki se drzijo ramadana. Med njihovim prvim obrokom v dnevu jih pac ne bova motili. Obala pa je se vedno carska.
Prav pocasi se odpraviva navzgor... proti hotelu. Nacrt za ta vecer je preprost: pwslaaaaaaaaa.
Ampak, receptor je kot vedno zgovoren. Fotelja v avli pri recepciji pa ravno prav udobna. Med porocanjem o preteklih izkusnjah... predvsem tiste iz Marakesa ( giv mi bek maj invitejsn mani. Aj soud ju internet kafe, end moni for vater end ti). ..Nauci nas pomembne fraze v arabscini: f* off! Hecov na racun tega, da nama je dolzan le se vodo in caj ( internet kafe nama je ze pokazal) ni konec, vedno znova je bilo slisati: "after ti"
Vecer je bil res lagan. Nikamor se nama ni mudilo. Tip je super in povsem nemarosko skuliran. Malo slovenca je v njemu- naravnost nama pove, da se ne bo porocil z nama, ker hoce ostat in zivet v Maroku... tako je... ta fajni XD
Danasnji dan sva preziveli na plazi. Privoscili sva si kuskus, za katerega nama je bilo zal. Cisto prevec ga je bilo... niti polovice ga nisva pojedli, res ni slo. Slab obcutek je se povecal podatek, da Mohamed (receptor) v enem dnevu zasluzi toliko kolikor sva dali za kosilo...
