Na sprehodu skozi zimsko idilo londonskega parka, sem se kar naenkrat ustavila. Ni bilo zaradi policistov na konjih ali česa podobnega, česar v Sloveniji ne vidiš vsak dan. Obstala sem zaradi povsem običajne stvari, ki jih najdemo tudi pri nas. Stvar mojega zanimanja kamorkoli grem.
Ko sem se vračala z izpita zares slabe volje, sem ga zagledala. Prvič. Tistega. Obraz se mi je razjasnil. svet ni bil več tako temen. Iz ust pa mi je že letelo prirejeno besedilo: "I've just seen a place..."
Ne bom pozabila ne na večer, ko sem prvič, čisto po naključju, zavandrala tja - čisto drugi konec mesta, kot oni prej. Dolgo nazaj je že. In tistih občutkov res ne bi hotela ponovit.
Ta prostor posebej iščem, ko razmišljam o stvareh, ki me težijo. Takrat se preselim na svoj planet in tam ostanem dokler se mi od misli ne zavrti ali pa začnem dolgočasiti sama sebe. To je tisti prostor, tisti skrivni kotiček, kjer si lahko obdan z množico ljudi, ampak si sam zase. V tistem pozitivnem smislu.
Ampak včasih se greš tja preprosto znoret. Je to bolj otroško ali otročje? Danes se o tem resno sprašujem. Ne vem.
To so kraji o katerih govoriš, nikoli a jim ne določiš lege. Ko drugi izvejo za njih... zgubijo čar.
