petek, 28. maj 2010

Le čevlje sodi naj Kopitar

Nikoli v življenju nisem zares vedela o čem je naš France govoril, ko je napisal Apela in čevljarja. No, predstavljala sem si že, ampak nikoli zares doživela. Do sedaj.

Kaj se je zgodilo? V zadnjem času mi folk soli pamet in me uči stvari na področju, za katerega lahko z gotovostjo trdim, da imam o njem več znanja in prakse kot tisti, ki me hoče kaj "novega in pravilnega" naučit. Statistika in metodologija.

Najbrž mi ni potrebno posebej poudariti, da me metodologija veseli, tudi s statističnimi analizami se lahko pogovorim kot je treba (o tem sem na kratko že pisala). Vajena sem, da ljudje zavijejo z očmi ob taki izjavi. In vajena sem tudi, da mi vsake toliko kdo pove, da statistika laže (kar se sicer ne sklada z rezltati včerajšnje ankete na Žurnal24, kjer je večina odgovorila, da verjame v javnomnenjske raziskave, ma ok). Kaj mi ostane drugega, kot da se nasmehnem in si mislim svoje.

Ampak vsakemu enkrat dostadi, da te ljudje prepričujejo, da je to, s čimer se z največjim veseljem ukvarjaš, laž. Bolj od tega pa me jezi, da me kdo hoče podučit kaj v zvezi s tem. Vse skupaj zaradi prepričanja, da je narediti anketo (statistične analize se vseeno loti manj ljudi:)) nekaj tako enostavnega - Ja kdo pa ne zna postaviti parih vprašanj?! :)

Res je. Vsak otrok lahko postavi vprašanja. Ampak to, da vprašaš: "Kaj je to? Je to kaj za pojest?" ni ravno isto, kot to, da se lotiš sestavljanja ankete.

Zakaj? Tisti, ki se ukvarjajo s fotografiranjem bodo razumeli primerjavo - slabe fotografije ne moreš obdelati v nobenem Fotoshopu (ali kateremkoli drugem programu za obdelovanje fotografij) tako, da bo postala super fajn. Da bo fotografija res super rabiš dober fotoaparat in nekoga z občutkom za fotografijo, ki zna ta fotoaparat uporabljati. Se strinjate?

Isto je pri statistiki. Če narediš butasto anketo, potem ti nobena analiza ne bo mogla prikazat dobrih rezultatov. Rabiš dobero anketo (fotoaparat) in nekoga z znanjem (občutkom, izkušnjami), ki zna anketo in podatke, ki jih dobi iz nje uporabit

Kaj hočem povedati? To, da je anketa kompleksen merski element (čeprav se vam morda butasto sliši, ker v glavi vidite le nekaj natrapanih vprašanj, ko so recimo tukaj; obstajala je še večja cvetka, ampak je na žalost anketa že zaključena, torej ni fore, da dam link), ki ga dobrega ne zna narediti kar kdorkoli.

Prav zato se mi zdi zelo butasto, da na fakultetah tako forsirajo diplome z empiričnim delom. Potem pa slišiš: "Mah, eno anketo bom naredil/a, pa bo. Sej tu je u izi." Zdej govorimo o stvareh, ki jih nekateri sicer res imenujejo ankete, jaz pa jim po definiciji ne morem spustiti dlje od vaje prvošolčka, v kateri se uči vprašalnic.

In kaj se lahko zgodi? Recimo ena gospa, je naredila anketo na podalgi svoje dispozicije, ki je povrh vsega še zelo zelo splošna. Vsak metodolog bo že razumel vic!

Ne, da sestaviš dobro anketo moraš zelo dobro poznat kaj raziskuješ (teoretična osnova). Vedeti moraš KOGA sprašuješ in KAKO te osebe RAZMIŠLJAJO (kvalitativno zbiranje podatkov - diskusije, analiza dokumentov). Vedeti moraš KAJ pomeni vsaka beseda v tekstu vprašanja in kaj bi še lahko pomenila (testiranje vprašalnika).

Držati se moraš nekih pravil, ki veljajo za oblikovanje in so, ko jih slišiš, povsem logične in samoumevne. Pač maš neko konsistenco - oblikovno. anketa mora teči, kot pogovor. Na začetku so uvodna vprašanja, da se malo ogreješ in začneš zanimati: kaj bo sledilo naprej; pa da izločiš tiste, ki u bistvu niso primerni za odgovarjanje. Sledijo osrednja vprašanja. Una ki so nam najpomembnejša. Potem pa anketirancu ponudimo spet nekaj "lažjih" vprašanj, saj mu koncentracija v nasprotnem primeru pade. Zaključimo z demografijo.

Zakaj je demografija na koncu? Kaj ti pa pomaga, če imaš vse demografske podatke, večina anketirancev pa obupa po dveh zaresnih vprašanjih?Poleg tega anketiranec točno ve, da demografija ne predstavlja dolgih in težkih vprašanj in pomeni skorajšnji konec - takrat jim ni problem dat še teh informacij.

Bom povedala drugače. Ste poklikali zgornjo povezavo? Ste poskusili rešiti anketo? Kako vam je šlo? Ste prišli dlje od tretje strani (prva je nagovor, druga je demografija, tretja so trditve...)? Ne? Zakaj ne? Se vam zdijo trditve predolge? Morda sploh ne razumete kaj je deficit? Se vam že od začetka zdi, da anketa ni namenjena vam?

Čisto možno. In kdo bi vam zameril. Zdej ste se gotovo spomnili še drugih anket, ki so vam jih poslali prijatelji in ste jih iz prijateljske ljubezni mukotrpno reševali. Ste se vam je kdaj zgodilo, da ste reševali spletno anketo, pa se je pred vami pojavilo vprašanje: "Kdaj ste nazadnje uporabljali računalnik?" ali še huje "Kdaj ste nazadnje uporabljali internet?"

Ja, tudi take "ankete" se pojavijo. Ma s takimi se prvič ni za hvalit, drugič nič dobrega ne naredijo - pridobljeni podatki so popolnoma neuporabni, zato je škoda vašega časa. Pa tudi časa tistega, ki je atako anketo pripravljal in jo bo obdeloval.


Nikoli mi še ni prišlo na misel, da bi se usedla zraven programerja in mu začela razlagati kako naj oblikuje programske stavke. Zakaj že? Ker sem se en semester učila programirati v Pythonu in znam napisat: "print "Pozdravljen svet?"" Bodmo resni! Delajmo tisto kar res znamo in se ne vtikajmo v delo drugih. Sam slabo voljo povzroča.

Če so vas (na faksu alpa kje drugje) naučili izračunati aritmetično sredino, Hi² in ostale osnovne statistike še ne pomeni, da vam je statistika znana. Predvsem pa to ne pomeni, da kaj veste o metodologiji, ki je definitivno še pomembnejša.

Le čevlje sodi naj kopitar!

Frnce, čist prou ti dam!