Najprej je bil Dott. V bistvu po ničemer ni pretirano odstopal. Bil je dober, ampak... jah dober :) Vedno sem občudovala njegovo elegantno postavo, predvsem rame. Pojma nimam zakaj. Ampak zaradi njih je postal moj prvi snooker favorit.
Minilo je kar nekaj turnirjev. Vedno se je pojavil vsaj v četrtfinalu. Tak, soliden igralec je bil. Včasih bliže zmagi, drugič malo dlje od nje, ampak vedno pri vrhu.
Potem pa je prišlo svetovno prvenstvo 2006. Potihem in nikoli z veseljem se je omenjalo kritično stanje, v katerem je Paul Hunter. Pa še vedno je igral na tem turnirju. Izgubil je proti Neilu Robertsonu. Moči so mu na žalost pešale. Kar malo sem pozabila na svojega favorita. Pač, začneš razmišljati o vsem skupaj.
In prav zato sem bila zelo presenečena, ko se je moj favorit (u bistvu sem navijala tudi pojavil za zgornja dva) znašel v polfinalu. In nato v finalu. In potem je zmagal. Hard! Tekma je bila napeta in taktična. Dosti je bilo "igračkanja" s postavljanjem snookerjev in skrivanjem žogic. Pač, tisti ta zanimiv del igre. Dramatičen finale se je zaključil ob treh (nism prou gvišna) zjutraj.
Zmagal je Dott. Kul! Res sem bila vesela, da je dosegel svoje sanje. Ampak... zdej je že bil najboljši na svetu - zakaj bi še navijala zanj? Poleg tega sem ga slišala govorit XD (ma ni posnetka... na vseh ima dosti bolj možat glas kot je tisti, ki se ga spomnim).
In moj favorit je postal Neil Robertson (zakaj ne Paul Hunter si lahko preberete na povezavi zgoraj - mislim, da je bilo svetovno prvenstvo 2006 njegov zadnji turnir). Najbrž je k mojemu izboru, ki je njega določil za favorita, najbolj pripomogla njegova frizura. V nekem trenutku me je dejansko imelo, da bi sprintala njegovo fotko in jo nesla k frizerki: "Takole me ostiži." Hmmm, zakaj že tega nisem storila? Najbrž sem se bala, da mi ne bi pašala tako kot njemu.
No, Neil je bil v snookerju nekako vedno v ozadju. Opazili s(m)o ga nekako istega leta (2006), ko je zmagal Welsh open. In potem dolgo nič. Ok, sej je bil dober. Govorilo se je, da je talentiran, da je dober. Ampak mlad. Da bo potenciale še razvil, ker nima dovolj izkušenj z nastopanjem.
In potem, se mi je po dolgih letih izpolnila želja - videla sem ga igrati. V ŽIVO!!!! (od tod tudi fotke) Ko enkrat vidiš snooker v živo, te mine, da bi ga gledal po tv. Ampak, odpovedati se finalu svetovnega prvenstva, v katerem igrata Dott in Robertson bi bilo "takisto nečedno početje."
Odločilne zadnje trenutke, si lahko pogledate tukaj (hmmm, če ne bi dobila namiga, de je una bjonda zravn nega noseč, bi že zbirala pomočnike za uresničitev plana "hit-and-run" ;)). Vseh slikc in komentarju ne bom dala gor. Če se komu da, nej si pogledat ta članek, za vse entuzijaste, pa itak nima pomena stavit linku, kej nje?
Čeprav je zunaj megla, čeprav je dež, čeprav me Piki spravlja ob živce, čeprav sm zasuta z delom (ok, tu ni lih slabu kej nje? :)), čeprou imm mokre oboje tulivadne, čeprou... dan je lep. In naslednji bo tudi!