Aljoša me je s svojim prispevkom O bloganju. Kar tako! zadel. Lotil se je namreč teme, o kateri potiho že kar nekaj časa razmišljam - zakaj sploh blogat?
Da sem se bloganja lotila z mešanico zanimanja za nove stvari, dolgočasja, družboslovne radovednosti ipd. najbrž nikoli nisem posebej razlagala. No, pa zakaj bi? Moji razlogi so moji razlogi kaj ne?
Da nisem vedela o čem bi pisala se mi takrat res ni zdel problem. Mislila sem si, da bom že sproti ugotovila o čem hočem pisat. Včasih se je med osnutki znašla tudi vsebina, ki za objavo definitivno ni bila primerna, ker je (po mojem mnenju) preveč povedala. Včasih sem imela idej toliko, da bi lahko pisala vsak dan... u bistvu vsako uro. Potem pa spet nič. Predvsem pa se nikoli v zgodovini tega bloga ni pojavila neka rdeča nit. Alpa je sam jaz ne vidim.
V zadnjem času mi je pisanje bloga rahla muka. Morda tudi zaradi osebnih stvari, ki so se nagrmadile v meni in se kar ne razčistijo. Nisem vajena držati jezika za zobmi in ni mi fer, da bi stvari razlagala drugim, tistim, ki se jih nič ne tiče. No, pa sej ni to edina stvar. Dosti stvari se je v zadnjem času dogajalo ali pa stagniralo. In ta blog mi je postal breme.
Edina stvar, ki me spodbuja k pisanju in nadaljevanju kljub vsemu odporu, ki ga čutim do tega bloga. No morde ne do tega bloga... sej mi je v bistvu še vedno zelo pri srcu... do nekega delčka povezanega s tem blogom, ki kar ne izgine. Uglavnem. Edina stvar, ki me spodbuja k pisanju ste redni bralci, ki se vas je v tem času nabrala enih par se mi zdi.Waw!
Kako točno naprej? Kej pa vem... Najbrž bom še naprej čakala na rdečo nit... sam voljo in idejo za pisanje moram dobit. :)
