Bil je miren večer. Nedelja, ko se vse umiri in se postavlja na svoje mesto. V avtu nas je sedelo pet zagretih študentov. Vozilo pa je z živahno družbo drvelo po najelepši poti skozi gozd. Nad nami zvezde, okoli nas temno drevje. Pred nami bela svetloba žarometov, za nami rdeča luč zavor.
V notranjosti je bilo med smehom in prijetnim pogovorom mogoče slišati njegov globoki glas, tudi s pesmijo There ain't no cure for love. Nikoli ne bom pozabila kako sta se dva para oči spogledala ob začetku pesmi, pripadajoča usta pa prav po kokošje prasnila v smeh. Za obemi pari oči se je skrivalo hrepenenje po nekom. Seveda neuslišano. Prav zato se je zdela ta pesem še toliko bolj primerna.
Tega je že res dolgo nazaj. A spoznavanje z Leonardom Cohenom je ostalo. Čeprav mi gre njegov globok glas včasih že rahlo na jetra, je še vedno šarmanten. In čeprav včeraj nisem šla na koncert (smrk smrk), se tudi manj basovske varjante te pesmi (iz grla prave osebe ;)) ne bi posebej branila...
