Ko pomislim nate, pomislim na ... :)
Ironično, ampak, ko zaslišim besedo "prijateljstvo" najprej peomislim na nekoga, ki ga bi v imeniku mobilnega telefona dobila pod imenom "bivsi prjatu." Ne bom razlagala dolge zgodbe, najbrž je itak ne bi znala razložit. Ampak niti ni pomembna. Zanimivo se mi zdi, da se najprej spomnim na osebo, s katero še nisem imela neke bolj osebne debate, pa čeprav se poznava že par let. Kljub vseeno mi je ta oseba zelo blizu. Morda najin odnos dejansko vsebuje vse tiste glavne reči, ki jih pričakujem od kateregakoli prijateljskega odnosa. Šele ko se neham smehljat ob tako neposrečeni prvi asociaciji, pomislim na vse tiste prijatelje brez katerih pač ne bi šlo. Sploh.
Zafrkancija. S tem se začne. In je pomembna. No, vsaj sama mislim, da je. Humor je pač nekaj kar mora bit, vsak dan. Pa čeprav črn... morda včasih tako strupen, da... ampak mora bit. Brez zjejdnja preprosto ne gre. Morda se zdi nekomu kaj takega nesramno, ampak :D mi se le smejemo. Seveda pri humorju ne govorim o vicih. Gre za stvar, ki jo rečeš v tistem trenutku, potem pa se cela družba smeji še pet minut. Una zabijanja, k se jih spomniš še po desetih ali petnajstih letih. :D Une interne fore, k jih razen tistih, ki so jim namenjeni nihče ne razume. Hard... zjejdnje je najjače.
In prav skozi humor se do neke mere razvije uni inteimen odnos. Ne, ni treba govorit skrivnosti... stvari, ki jih nihče ne ve. To me včasih bolj utruja kot kej druzga. Ne, zdi se mi, da skozi humor (no pač zjejdnje) človeka najbolj začutiš. Tudi to kako se z nekom hecaš dosti pove o tem kako se z njim/njo razumeš. Vsem se ne smeješ zza vsako stvar. :D
In tako lahko po nekaj letih občasnega srečevanjaz nekom preprosto verjamem, da če bom kdaj karkoli potrebovala, potem mi bo ta človek pomagal. Ne glede na to za koga se gre. Niti ne verjamem, da je pomembna frekventnost srečevanja (če govorimo o vsaj enkrat mesečno, drugače odnos po mojem mnenju nekako odmira).
In priznam, da mi je bilo pred enim mesecem prav prijetno pri srcu, ko sem skozi okno trole zagledala neko znano hojo. Na telefonu sem že videla zgrešen klic, od točno iste osebe. Nisva se videla več kot pol leta. Nisva se slišala. Jap, total brez kontakta, pa čeprav sva se še dve, tri leta nazaj srečevala zelo redno. Vsedla sva se za mizo v nekem zakotnem baru... HARD! Kako lepo je srečati človeka po dolgem času in brez tistih nerodnih "in kako si?" "fajn. Kej pa ti?" Ma neeeeeee. Po eni uri in pol nama še niti približno ni zmanjkalo štrene.
Kaj hočem povedat? Da sem srečala v življenju veliko ljudi in jih tudi še bom. Da nekdo postane to, kar sam razumem kot prijatelj/prijateljica je potrebno nekaj več kot le srečevanje. Razviti se mora tista bližina med človekoma, tisto pravo zaupanje, ki prinaša tihe dogovore o katerih nihče ne govori na glas, pa so obema jasni: "Če me rabiš, pridem." z obeh strani. Najbolj mi je od vseh dogovorov zanimiv ta, ki je najbrž prisoten pri vseh - ko nekdo tretji nekoga prizadane/razočara/alkejtazga, je prijatel/ica vedno bolj jezna nad to tretjo osebo kot pa tisti/a, ki je prizadeta. A ni res?
Zabavno je prijateljstvo. Morda prav zato, ker nas prijatelji bogatijo in podpirajo. Bodmo si pošteni, brez prijateljev preprosto ne gre. Tistih dveh, treh ta bližnjih pa sploh ne!
