Ptički

Začelo se je sredi aprila, ko smo se odločili, da za poročno darilo soanimatorki in njenemu (bodočemu) možu podarimo par zebric. Seveda je šlo za simboliko. Večje podobnosti z grbom Animatorjev Želimlje res ne bi mogli doseči z belo samičko in (skoraj) črnim samčkom. Ker sem pomagala pri nakupu, je bilo še toliko težje molčati o tem. Ptička sta namreč zelo zelo ljubka. Upam, da sta mladoporočencema tako všeč kot nam.

Ampak tukaj se je moje zanimanje za ptiče za nekaj časa popolnoma zamrlo. Sedaj pa... Čez monitor gledam direkt v z bršlanom obraslo brezo.

Nič posebnega boste rekli...

Ja, za nas res ne. Sama sem bila zelo razočarana, ker lahko brezo samo gledam - predaleč in prešibka je za ... plezanje :P Po drugi strani pa ugotavljam kako velik zaklad je za ptiče in ptičke v tem delu mesta (povsod okoli je pač "sivi beton"). Tu pa imajo dovolj prostora in skrivalšč, da razigrano skačejo z veje na vejo, se skrivajo, se kažejo, prepevajo ...

Še predsodek do golobov - da so neumni rejvrji (sam poglej kako migajo z glavo ko hodijo) - bom počasi ovrgla. Pikija sem v sebi že zares udomačila. In kot kaže gre za samičko, ki jo skrbi za potomce... Danes se že cel dan matra po tramu. Eden ali dva golobčka pa sta vedno v bližini in skrbita kaj se dogaja z njo in v okolici.

Prav rada bi videla kako se izleže jajček, ampak ta dva nista za akcijo... mislim, da se me malo bojita.

Ne, čisto zares sem fascinirana nad temi ptiči. Atrij v kolegiju bi morali zavarovati v naravni rezervat sredi Ljubljane.

No, grem zdej...kos mi je prišel delat družbo.