Izbrana družba animatorjev Želimlje (AŽ) se je včeraj popoldne zbrala v Vipavi in se udeležila (in sooblikovala) poročno mašo ene od bivših animatork (nje nejsm bla jst). Po uvodni pesmi v mašo in zaključni pred cerkvijo (kar je bilo znamenje, da nevesta in ženin zdej lahko končno gresta) ...smo se najprej odpravili raziskovat slodoled Pri Marjanci (fb stran). Nadaljevali smo z ogledom Vipavskih znamenitosti (razen mene inU*, ki smo bili prisotni)... izviri Vipave in raziskovanje kompliciranega tlorisa Lanthierjevega dvorca torej...pa še gase na hribu in klna od nvejste...
Sledil je ogled še enega kraja, da smo se dokončno zbrali...Vipavski križ seveda. Na žalost so totalno zabarikadirali vhod na grajsko dvorišče, zato smo si ogledali le župnjisko cerkev (tudi od samostanske smo sicer videli vrata... ) in pred njo ponovno zapeli našo himno Non nobis Domine in se v duhu animatorstva šli še en bans. Se gasilska fotka in...
Osmica. Zabavno je bilo, se mi zdi... ne vem točno kako so si udeleženci predstavljali osmico... kot navadno je tudi tokrat šlo po principu "kot si narediš". Eni bolj drugi manj utrujeni smo se po obrokih odpravljali domov... Zadnji smo šli med zadnjimi, ali bolje rečeno ZADNJI. Seveda pa to še ni bilo dovolj.
Ker smo eno domačinko pustili na klwni, smo jo po dveh hoteli nazaj... pogledali smo si (no, vsaj nekateri) kako izgledajo klwne torej. U* smo uradno razglasili za pogrešano, ker ni nihče znal povedati niti približne možne lokacije...no pa..bo že...
Kar naenkrat je padla ideja, da se kot špijuni odpravimo še na vhct. In smo šli. Do restavracije smo se prikradli zelo inkognito...
"vzel v roke je kitaro in zapel"
zapeli smo jima seveda Dan ljubezni... in če odštejem, da se je zaradi nas utišalo bend in so vsi strmeli v nas, še dolgo po tem, ko smo se posedli... ja, noben ni opazu, da smo prišli. ;)
Ob petih so se vsi naplesani (tisti, ki bo bili tega željni, da ne bo pomote) in utrujeni smo zrli drug v drugega v smislu " a gremo?", noben si pa tega ni upal reči na glas, itak.
Med poslavljanjem od neveste in ženina smo zgubili še en del naše odprave... namesto čakanja smo zdrveli spanju naproti... Seveda smo poskusili še prebuditi izgubljeno U* vendar nam kljub petju Angelčka, smejanju, režanju, tresenju, užiganju luči in drugih načinov, ki smo se jih takrat domislili, nismo uspeli niti premakniti.
ostalo sem počela bolj v transu kot kaj drugega...sprehod, maša, kratek počitek ... fruštk z preostankom animatorjev in slovo...
Upam, da so se imeli vsaj približno fajn... Jst vem,d a sm uživala v njihovi družbi.
Sledil je ogled še enega kraja, da smo se dokončno zbrali...Vipavski križ seveda. Na žalost so totalno zabarikadirali vhod na grajsko dvorišče, zato smo si ogledali le župnjisko cerkev (tudi od samostanske smo sicer videli vrata... ) in pred njo ponovno zapeli našo himno Non nobis Domine in se v duhu animatorstva šli še en bans. Se gasilska fotka in...
Osmica. Zabavno je bilo, se mi zdi... ne vem točno kako so si udeleženci predstavljali osmico... kot navadno je tudi tokrat šlo po principu "kot si narediš". Eni bolj drugi manj utrujeni smo se po obrokih odpravljali domov... Zadnji smo šli med zadnjimi, ali bolje rečeno ZADNJI. Seveda pa to še ni bilo dovolj.
Ker smo eno domačinko pustili na klwni, smo jo po dveh hoteli nazaj... pogledali smo si (no, vsaj nekateri) kako izgledajo klwne torej. U* smo uradno razglasili za pogrešano, ker ni nihče znal povedati niti približne možne lokacije...no pa..bo že...
Kar naenkrat je padla ideja, da se kot špijuni odpravimo še na vhct. In smo šli. Do restavracije smo se prikradli zelo inkognito...
"vzel v roke je kitaro in zapel"
zapeli smo jima seveda Dan ljubezni... in če odštejem, da se je zaradi nas utišalo bend in so vsi strmeli v nas, še dolgo po tem, ko smo se posedli... ja, noben ni opazu, da smo prišli. ;)
Ob petih so se vsi naplesani (tisti, ki bo bili tega željni, da ne bo pomote) in utrujeni smo zrli drug v drugega v smislu " a gremo?", noben si pa tega ni upal reči na glas, itak.
Med poslavljanjem od neveste in ženina smo zgubili še en del naše odprave... namesto čakanja smo zdrveli spanju naproti... Seveda smo poskusili še prebuditi izgubljeno U* vendar nam kljub petju Angelčka, smejanju, režanju, tresenju, užiganju luči in drugih načinov, ki smo se jih takrat domislili, nismo uspeli niti premakniti.
ostalo sem počela bolj v transu kot kaj drugega...sprehod, maša, kratek počitek ... fruštk z preostankom animatorjev in slovo...
Upam, da so se imeli vsaj približno fajn... Jst vem,d a sm uživala v njihovi družbi.
