Kar malo težko sem se spravila k pisanju tega prispevka. Ne morem in ne morem spraviti misli in doživetji v eno smiselno gmoto. London je zame več kot le glavno mesto Anglije. Doživetja pa niso navadna popotniška doživetja. Vam ni nič jasno? No zdej si že približno predstavljate kako se počutim.
In nekako mi je bilo že od povratka zelo mučno odgovarjati na vprašanje kako je bilo ako sogovornik/ca ni bil/a zadovolen/zadovolna z odgovorom "fajn". In takih na srečo ni bilo tako veliko... :)
Tako. Cimra je priporočila daljšo verzijo opisa. Pritožujte se njej. ;)
Začelo se je nekako s pakiranjem. Vzela sem namreč le ročno prtljago in potrebno je bilo upoštevati varnostne probleme (en zanimiv članek na to temo): nobenih tekočin, gela za tuširanje ... Poleg tega pa vzet s sabo ne preveč in ne premalo obleke, spalko ipd.
Kar naenkrat sva se z Zmedeno osebo znašla na peronu Goriške železniške postaje. Vlak je že prihajal. Čuden občutek me je preveval. Nič posebnega, čeprav sem vedela da grem v LONDON! Ampak vse skupaj je bilo čudno. Bil je že večer, ko sva se znašla na postaji mestnega avtobusa v Trevizu. Bila je noč. Do leta pa sva imela še kar nekaj časa. Veliko časa in nobene knjige. Oba zatopljena v svoj svet, sva poskušala iz sebe spraviti besede, ki bi sestavile nekako neprisiljen pogovor. Dejstvo je bilo, da se nobenemu ni dalo govoriti.
V meni pa se je dogajalo ... nič. Še vedno sem imela občutek, da je to zgolj pot v Ljubljano... očitno tokrat z letalom. Čudno. Tudi trenutek ko se letalo prvič dvigne s tal ni bil tako vznemerljiv kot je bil navadno. Počasi me je začela grabiti panika, da mi je vse skupaj preveč ... normalno.
Potem pa smo pristali. In takrat se je začelo. Če se še vedno čudim, kaj so naredili iz letališke kolibe (in res si povsem zasluži ime koliba...) v Trevizu, ko so sezidali novo letališko stavbo in kljub temu, da sem videla že nekaj letališč, sem ob Stanstedu rahlo... obnemela ni prava beseda, ker sem bila že tako tiho, ampak drugače bi bila. Bilo je blizu polnoči po lokalnem času.
Na začetku hoje po hodnikih se mi je zdelo vse skupaj smešno in zabavno. Po petih minutah se mi je zdelo da se nahajam v labirintu... Ampak ta labirint je imel po tleh tapison! Noč na letališču je obetala mehka tla... Jeah... ni jih bilo. Kar naenkrat sem pod sabo začutila dobra stara mrzla tla. Razočaranje.
Seveda je bila hala namenjena check-inu potnikov ogromna. Ne lažem se OGROMNA. Vem, da so tudi večje, ampak zame je bila ogromna! In s trdimi in mrzlimi tlemi. Vem, ker sem jih preizkušala celo noč, ampak... nisem bila zadovoljna. :(
Po skoraj neprespani noči, sva preiskala celotno letališko stavbo. Locirala sem trgovino s Cadebury jajčki in Curlywurlyji in avtobusno postajo. Kupila vozovnici in se po hitrem postopku spokala na avtobus ...
Med ogledovanjem rahlo zasnežene pokrajine sem razmišljala o vsem kar naju čaka. Včasih zelo globoko razmišljala v stilu dedka Bedenka. Kaj točno bo prinesel London? Bo tak kot sem si ga vedno predstavljala? Bo tak kot sta mi ga predstavljala Jure in Dedalus - nič kaj takega ali celo bednega?Kakšna bo tekma danes? Je res tako zasneženo? Bo drago? Mi bo London všeč?
In nekako mi je bilo že od povratka zelo mučno odgovarjati na vprašanje kako je bilo ako sogovornik/ca ni bil/a zadovolen/zadovolna z odgovorom "fajn". In takih na srečo ni bilo tako veliko... :)
Tako. Cimra je priporočila daljšo verzijo opisa. Pritožujte se njej. ;)
Začelo se je nekako s pakiranjem. Vzela sem namreč le ročno prtljago in potrebno je bilo upoštevati varnostne probleme (en zanimiv članek na to temo): nobenih tekočin, gela za tuširanje ... Poleg tega pa vzet s sabo ne preveč in ne premalo obleke, spalko ipd.
Kar naenkrat sva se z Zmedeno osebo znašla na peronu Goriške železniške postaje. Vlak je že prihajal. Čuden občutek me je preveval. Nič posebnega, čeprav sem vedela da grem v LONDON! Ampak vse skupaj je bilo čudno. Bil je že večer, ko sva se znašla na postaji mestnega avtobusa v Trevizu. Bila je noč. Do leta pa sva imela še kar nekaj časa. Veliko časa in nobene knjige. Oba zatopljena v svoj svet, sva poskušala iz sebe spraviti besede, ki bi sestavile nekako neprisiljen pogovor. Dejstvo je bilo, da se nobenemu ni dalo govoriti.
V meni pa se je dogajalo ... nič. Še vedno sem imela občutek, da je to zgolj pot v Ljubljano... očitno tokrat z letalom. Čudno. Tudi trenutek ko se letalo prvič dvigne s tal ni bil tako vznemerljiv kot je bil navadno. Počasi me je začela grabiti panika, da mi je vse skupaj preveč ... normalno.
Potem pa smo pristali. In takrat se je začelo. Če se še vedno čudim, kaj so naredili iz letališke kolibe (in res si povsem zasluži ime koliba...) v Trevizu, ko so sezidali novo letališko stavbo in kljub temu, da sem videla že nekaj letališč, sem ob Stanstedu rahlo... obnemela ni prava beseda, ker sem bila že tako tiho, ampak drugače bi bila. Bilo je blizu polnoči po lokalnem času.
Na začetku hoje po hodnikih se mi je zdelo vse skupaj smešno in zabavno. Po petih minutah se mi je zdelo da se nahajam v labirintu... Ampak ta labirint je imel po tleh tapison! Noč na letališču je obetala mehka tla... Jeah... ni jih bilo. Kar naenkrat sem pod sabo začutila dobra stara mrzla tla. Razočaranje.
Seveda je bila hala namenjena check-inu potnikov ogromna. Ne lažem se OGROMNA. Vem, da so tudi večje, ampak zame je bila ogromna! In s trdimi in mrzlimi tlemi. Vem, ker sem jih preizkušala celo noč, ampak... nisem bila zadovoljna. :(
Po skoraj neprespani noči, sva preiskala celotno letališko stavbo. Locirala sem trgovino s Cadebury jajčki in Curlywurlyji in avtobusno postajo. Kupila vozovnici in se po hitrem postopku spokala na avtobus ...
Med ogledovanjem rahlo zasnežene pokrajine sem razmišljala o vsem kar naju čaka. Včasih zelo globoko razmišljala v stilu dedka Bedenka. Kaj točno bo prinesel London? Bo tak kot sem si ga vedno predstavljala? Bo tak kot sta mi ga predstavljala Jure in Dedalus - nič kaj takega ali celo bednega?Kakšna bo tekma danes? Je res tako zasneženo? Bo drago? Mi bo London všeč?
