Ko stojite na pločniku in čakate nekoga, ki se kar ne prikaže in začutite, da vas nekdo gleda. Ali pa se vam nekam zelo mudi, pa spet začutite pogled na sebi. Navadno pogledamo okoli in ugotovimo kdo nas gleda. Ko opazimo to osebo navadno hitro zmakne pogled. Kajne?
V bistvu ne. Vedno se mi je zdel izziv gledati nekoga, ki strmi vame (navadno iz avta v avto). V Londonu pa so mi ljudje pobrali ves špas iz te enostavne igrice. Nihče ni v zadregi pogledal proč. Vsi so se nasmehnili in pozdravili. Kot, da se poznamo. Hmmmm.
-------------------------------------------------------------------------
To je bilo zares največje presenečenje, ki ga je London prinesel. In iskreno povem, da sem kar vesela, da sem nazaj v Ljubljani, kjer lahko ljudi spravljam v neroden položaj že samo s tem, da jih pogledam. Hehehehehe XD
Ko vidimo turiste, ki zmedeno bulijo v zemljevid in poskušajo ugotoviti kje sploh so in kako priti v točko B, se nam navadno preveč mudi, da bi jim ponudili našo pomoč, kajne?
Zakaj se je v Londonu ni prav posebej lahko izgubiti, mi najbrž ni treba povedat... Dejstvo je, da se še preden bi se pošteno izgubil vedno dobi nekdo, ki te bo vprašal kaj iščeš in tudi pokazal kam moraš.
-------------------------------------------------------------------------
Ko pomislim na prejšnji teden kar ne morem mimo vseh tistih angleško hladnih, a zelo domačih hiš, ulic polnih kovanih ograj, s stopnicami do vsake hišice, do florestenčno rumenih bund in jaken, ki jih je bilo toliko. Ne bom pozabila na pogled iz prve vrste (na dubledekerju zgoraj seveda), furanja s podzemno, kar je že itak moja strast.
Ne bom tudi pozabila pohodov po muzejih, predvsem ne po Britanskem muzeju. Ko občuduješ vse razstavljene predmete in ti gredo kar kocine pokonci. Vse pokradene predmete. Če sem lahko v večini oddelkov spregledala dejstvo, ga v oddelku namenjenem Islamu preprosto nisem mogla. Prvič, ker me je zbirka razočarala zaradi obsega (par piskrov, dve ploščici in trije mozaiki me pač res ne prepričajo). Drugič vsi islamski eksponati so bili prinešeni iz Indije.
Čaki, a ni v Indiji hinduizem? Ajde, sej res imajo tudi nekaj islama, ampak... še vedno po konkretnim vplivom indijske kulture, kejne? To zame ni prou uni ta pravi islam. In zakaj samo iz Indije? Aja, seveda, Indija je bila britanska kolonija... tam je bilo najlažje pokrasti stvari. Enako v Afriki, Indiji in hmmmm kako so pa ameriške stvari dobili? eh tudi tm so mejli kolonije, sam ne tok velikih in slavnih.
Malo me je razočaralo tudi dejstvo, da se vseh artefaktov ni moglo postaviti v neko okolje, ki jim bi bilo kulturno bližje. Človek je bil prav prisiljen gledat egipčanski sarkofag, majevske zmaje, grške kipe ter kipce Višne in Šive s točno istega zornega kota. Evropskega, tistega, ki se ga še vedno šteje za edinega pravega.
Ja, ti dve stvari so me kar konkretno zmotili. Ampak, če to odštejem, sem spet pri eni lepših frizur kar sem jih videla, pri napisih na cesti ("glej desno", "glej levo"), pri zabavnih stražarjih Buchinhamske palače in njihovem smeškotu, pri Iračanih na recepciji hostla, ki so me naučili še kakšne nove fraze v arabščini.
V bistvu ne. Vedno se mi je zdel izziv gledati nekoga, ki strmi vame (navadno iz avta v avto). V Londonu pa so mi ljudje pobrali ves špas iz te enostavne igrice. Nihče ni v zadregi pogledal proč. Vsi so se nasmehnili in pozdravili. Kot, da se poznamo. Hmmmm.
-------------------------------------------------------------------------
To je bilo zares največje presenečenje, ki ga je London prinesel. In iskreno povem, da sem kar vesela, da sem nazaj v Ljubljani, kjer lahko ljudi spravljam v neroden položaj že samo s tem, da jih pogledam. Hehehehehe XD
Ko vidimo turiste, ki zmedeno bulijo v zemljevid in poskušajo ugotoviti kje sploh so in kako priti v točko B, se nam navadno preveč mudi, da bi jim ponudili našo pomoč, kajne?
Zakaj se je v Londonu ni prav posebej lahko izgubiti, mi najbrž ni treba povedat... Dejstvo je, da se še preden bi se pošteno izgubil vedno dobi nekdo, ki te bo vprašal kaj iščeš in tudi pokazal kam moraš.
-------------------------------------------------------------------------
Ko pomislim na prejšnji teden kar ne morem mimo vseh tistih angleško hladnih, a zelo domačih hiš, ulic polnih kovanih ograj, s stopnicami do vsake hišice, do florestenčno rumenih bund in jaken, ki jih je bilo toliko. Ne bom pozabila na pogled iz prve vrste (na dubledekerju zgoraj seveda), furanja s podzemno, kar je že itak moja strast.
Ne bom tudi pozabila pohodov po muzejih, predvsem ne po Britanskem muzeju. Ko občuduješ vse razstavljene predmete in ti gredo kar kocine pokonci. Vse pokradene predmete. Če sem lahko v večini oddelkov spregledala dejstvo, ga v oddelku namenjenem Islamu preprosto nisem mogla. Prvič, ker me je zbirka razočarala zaradi obsega (par piskrov, dve ploščici in trije mozaiki me pač res ne prepričajo). Drugič vsi islamski eksponati so bili prinešeni iz Indije.
Čaki, a ni v Indiji hinduizem? Ajde, sej res imajo tudi nekaj islama, ampak... še vedno po konkretnim vplivom indijske kulture, kejne? To zame ni prou uni ta pravi islam. In zakaj samo iz Indije? Aja, seveda, Indija je bila britanska kolonija... tam je bilo najlažje pokrasti stvari. Enako v Afriki, Indiji in hmmmm kako so pa ameriške stvari dobili? eh tudi tm so mejli kolonije, sam ne tok velikih in slavnih.
Malo me je razočaralo tudi dejstvo, da se vseh artefaktov ni moglo postaviti v neko okolje, ki jim bi bilo kulturno bližje. Človek je bil prav prisiljen gledat egipčanski sarkofag, majevske zmaje, grške kipe ter kipce Višne in Šive s točno istega zornega kota. Evropskega, tistega, ki se ga še vedno šteje za edinega pravega.
Ja, ti dve stvari so me kar konkretno zmotili. Ampak, če to odštejem, sem spet pri eni lepših frizur kar sem jih videla, pri napisih na cesti ("glej desno", "glej levo"), pri zabavnih stražarjih Buchinhamske palače in njihovem smeškotu, pri Iračanih na recepciji hostla, ki so me naučili še kakšne nove fraze v arabščini.
