Vonj po pravkar upihnjeni sveči je se počasi izgublja po sobi, skupaj z dimom. Ostanki sirov na belem krožniku in umazani vinski kozarci...
V tej umirjenosti se je prav lepo spomniti na večer, ki je minil, a je š vedno tu...
Spomin na mirnost in zadovoljnost, ki jo čutiš ob vonjavah vina, ob opazovanju barve rujne kapljice, ki se svetlika v kozarcu. In skozi kozarec v pogledu na prijatelje. Mir, ki ga čutiš, ko se ponovno povežeš z ljudmi, za katere si že mislil, da ostajajo v preteklosti. Pa tisti, ki se nahajajo fejst v sedanjosti.
Res paše, da se vsake toliko umiriš in preprosto si tam, kjer so ljudje, ki jih imaš rad. Taki trenutki puščajo za sabo sled - nasmeh, ki ne mine. Pa čeprav se vonj po upihnjeni sveči počasi izgublja...
