Sem se prav zamislila, ko smo se s sodelavkami odpravljale s kave in me je ena od njih vprašala:
"Kaj pa ti? Ne greš nič na dopust?"
Hmmmm, pogledala sem jo in ji pošteno povedala: "Pa sej sem bila en teden."
"En teden, pa kaj je to! Sej si študentka! Zdej si lahko privoščiš! Če si ne boš zdej, kdaj si boš!"
Mi je dalo prav misliti. In do časa, ko sem prišla do svojega računalnika, sem trdno sklenila, da pogledam za letalske karte... kam? Eh, koga briga, sam da grem! Ampak po desetih minutah iskanja pametne destinacije se mi ni več dalo. In sem načrt rahlo opustila.
V bistvu priznam, da se mi trenutno ne da ven iz Slovenije. Letos sem že bila, ene dvakrat, zdej pa bi raj raziskovala domovino, ali pa vsaj tukajšnjo okolico. Da se ne zgodi spet, da nekdo vpraša, kje so Višnje... pa ne bom znala zagotovo odgovorit. Me je še vedno sram zarad tega.
Kljub temu, da sem plan o pohajanju opustila, me je stvar še kar žrla... in ko mi je danes spet čisto zgroženo ponovila isto (res jo je ena sama prijaznost!tok prijaznega človeka že dolgo nisem srečala), sem se še malo bolj zamislila. Ok, sej imam plane, da grem pohajat čez vikend... sploh tega vikenda se zelo veselim, čeprav ne bo daleč. :) ampak ni to to.
Kar ne gre mi iz glave: bodo zadnje študentske počitnice res potekale tako, da jih ne bo? Da bom imela vsega skupi en teden počitnic? Prav res ne bom spoznala nobenega hudo novega kraja? Hard.... se počutim, ku de ne bi pohajala še letos!
