Zadnjič sem bila v trgovini. Preden začnete čudit nad tem nezaslišanim početjem, berte do konca... če že lih berete. ;)
Torej, zadnjič sem bila v trgovini. In bila sem čist šokirana: prodajalke so se obnašale, kot da sem rabelj. Pa sploh nisem bila tečna!! Imam priče.
Poskusila sem se pohecat. Nič. Niti nasmeška, samo strmenje s tistim res tečnim pogledom: "Kej me mučiš, ko delam na blagajni. A res moraš kupit te stvari?" Ok, morda sem sfalila naglas... Poskusim se pohecat še enkrat. Bit prijazna stranka. Tista, ki ti polepša tisto minuto na blagajni. Nič.
Ok, ima slab dan, je imela druge plane, pa mora bogica delat. Razumem, ni vsak dan tak, ko si navdušen nad delom. Čeprav... nasmeh res nikoli ne škodi.
Poskusim z drugo prodajalko v istem trgovskem centru. Isti odziv. Morda celo malo bolj sovražen. Hmmm... Nič mi ni jasno. Toda še prej, ko bi se uspela poglabljat v stvar, se moja družba pri kruhu poheca in prodajalec se začne smejati. WAW! En človek z življenjem!
Priznam, da sem zaradi tega smeha, pozabila pogledat kako brezvoljna je prodajalka na blagajni. Čisto sem bila nvadušena. Do naslednjega tedna. Ko sem v isti trgovini doživela enega od večjih šokov.
Morda bi na tem mestu morala povedati, da gre za eno od trgovin "najboljšega" soseda, v kateri imajo fine pice. No, vsaj meni so fine, sploh če cel dan nič ne pojem. Najbrž sem se navadila na njih, ko sem delala blizu centra v Šiški - kratek odmor, paše nekja toplega pojest... tudi v primeru, da nimajo nobenega kosa, je sveža pica narejena v slabih desetih minutah.
In kako zelo mi je v petek zapašala taka pica! Pridem torej spet v že zgoraj omenjeno trgovino, direkt v kot, kjer pečejo pice. Pa mi ženska, ki stoji za pultom izjavi, da nimajo pic. Ok, jo boste že naredili, si mislim. Pa mi reče: "Pice pečemo samo po naročilu. Spečena pa je v pol ure!"
V tistem trenutku sem najbrž vzporedno razmišljala o tem al bi vseeno počakal pol ure za stvar, ki sem jo imela v glavi že... skoraj cel dan. Hkrati pa, dosti bolj glasno so po glavi odmevale misli: Pa sej ni resna!Od kdaj pa se pice v tej trgovini pečej tako dolgo?!? In sploh ni to! Najbrž je čas nalašč podaljšala, ker se ji ne da delat ene boge pice!"
Ok, morda si zdej mislite, da sem se spravla na ubogo prodajalko, ki je delala že 7 ur in 40 minut in je samo čakala še tistih 20min, da konča za ta dan, morda celo teden. Morde malo ja. Ampak, če bi slišali ton, s katerim je izrekla kar je rekla! To me je res zmotilo.
In od takrat sem postala rahlo obsedena s tem. Tako mi je danes kosilo postregel gospodič, ki je mislil, da mu vzdihi konkretno pomagajo pri njegovem delu. Da ne govorim o splošno butastih vprašanj na katera mu človek ne more odgovoriti. Sej ne da se ne bi dalo, ampak res se mi ni ljubilo izzivat še enega vzdiha več zaradi vprašanja: "Kaj od zelenjave" ker so imeli od zelenjave točno zelenjavo na maslu... Eh ja...
Morda sem se na to osredotočila tudi zaradi dela, ki ga trenutno opravljam. Morda zato ker resnično ne razumem, kaj točno imajo ljudje, ki delajo s strankami v glavi. Ne res, če ti gre princip "do stranke moraš biti prijazen" in "stranka ima vedno prav" alpa se v delu strankami ne dobijo, nej pač ne delajo v tem. Ja, če delaš s strankami moraš marsikatero požreti in se marsikdaj nasmehnit, čeprav bi koga najraje stepel. Ampak pač... tako je. Živi s tem.
Sama vem, da to ni zame. Sem poskusila. Ne da bi se hotela hvalit ali karkoli, ampak mislim, d ami je šlo vseeno boljše od zgornih primerkov. Čeprav... zdej se bo gotovo kdo od šefov oglasil in povedal resnico - kako obupna sem bila in kako srečni so, da sem šla, ker so dobili en kup pripomb strank in sodelavcev. ;) hehehehe :D Bom nehala izzivat usodo. ;)
Uglavnem, prijaznost prodajalcev v sloveniji se mi zdi le še mit, kar je žalostno. Včasih se mi j eše zdelo, da lahko izbiram med trgovinami, kjer si lepo postrežen in tistim kjer nisi. Izbira sedaj pa kaže, da je lahko postrežba slaba ali slabša. Groza!
