La France 2011 II

... Zbudili sva se v novo jutro. Megleno. Kar precej megleno. Ok, ne bom povedala, da je bila megla. 

V center Nantesa sva se odpravili kar s tramom.Najprej sva si ogledali grad bretanskih grofov. Res lep grad, zgrajen nekje v renesansi in lahko bi rekla, da je res lep primer tistih časov. Ornamenti nad okni in vrati, umetelno stopnišče, okrog tega pa trdno obzidje. Ni ravno tako kot tisto nad Smlednikom, ampak prav tako občudovanja vredno:

Megleno jutro se je obrnilo v kar lepo sončno popoldne, ko sva si ogledali še prelepo gotsko katedralo (je bila gotska, torej prelepa;)). Ne vem zakaj so me gotske cerkve vedno fascinirale in pognale vse dlake pokonci...ampak zašiljeni loki, visoko visoko nad vsem... WAW!

Med kofetkanjem in čajčkanjem na sončku sva pregledovali zemljevide in ugotovili kaj si še želiva videti. Sama sem zelo navijala za Ile de Versailles, ker mi je ostal precej dobro v spominu izpred štirih let. Seveda se je poznalo, da je zima, ampak park je še vedno očaral.

Na zemljevidu pa sva prodi severu, ob reki Erdri, opazili tudi nekaj gradičev oz. dvorcev. Do enega se je na najino veselje dalo priti z mestnim avtobusom.

Le na hitro sva se naužili sončka in se naigrali v igralih, pa sva že morali nazaj v center. Lovili sva namreč vlak proti severu - iz nekdanje v sodobno prestolnico Bretanije, kjer sta nas na železniški postaji že pričakovala dva... gostoljubna, simpatična in najbel prijazna fanta...

Več v naslendji objavi, ko bom pisala o potepanju po Rennesu.

La France 2011

Kje točno se zgodba začne nimam pojma. Morda lani aprila. Morda se zgodba začne par mesecev nazaj in vključuje nekega štajerca (Aljoša, a bereš??? ;)). Morda se je začelo šele kasneje je z e-pošto nekemu drugemu štajercu, ki ga za voljo varovanja osebnih podatkov imenujmo ... recimo Matej. Morda pa se je začelo nekako pred dobrim tednom...

Iz službe sem pohitela domov, spakirat. Gledala sem na uro in računala... še približno eno uro je do odhoda na letališče. Preden grem, moram še enkrat pogledat kako kaže z leti z Brnika... a še letijo? Eh ta sneg! Sam da mi ne odpovejo leta! Med pakiranjem poskusim uredit še kakšno grozoto iz službe in po tihem in nezavestno preklinjam služben telefon... no, sej ni bilo TAKO hudo. :) 

Letališče. Aerodrom Ljubljana.Tam nisem bila že... odkar so se leta mojega bivanja na zemlji štela še z eno številko... Vmes sem uspela videti par letališč... nav primer, moje prvo, letališče v Trevizu (pa ne govorim o tej novi letalski zgradbi, ampak o tisti prejšnji, razpadajoči kolibi... ah, spomini)... in prav na to letališče sem se spomnila, ko sem vstopila v letališče... je bilo vedno tako majhno? V spominu sem ga imela kot večjega. Hmmmm...Sem si pa vsaj prav zapomnila letala pod stropom.

Med čakanjem na vkrcanje na letalo sem spoznala prijetno Francozinjo. Med pogovorom o krajih, v katere se odpravljam, sem se zavedla, da me je lahko sram, ko se tako sporoščeno in podrobno pogovarjam o znamenitostih v Nantesu, medtem ko v marsikaterem slovenskem mestu ne bi mogla (s pomladjo bomo začeli intenzivno delati še na tem). Tako polet kot vožnja z vlakom do Nantesa je bila zelo... mirna.

Ker sem se načeloma odpravljala v kraje, v katerih sem se par let nazaj že nahajala, nisem pričakovala posebnega presenečenja, hujših vtisov... nič. Le dolgočasje na letališču in na vlaku. Na srečo pa ni bilo tako hudo. :) 

Železniška postaja v Nantesu je bila... nočno prazna. Na srečo pa so obstajali tudi čuječi ljudje, ki so me pred prihodom moje družbe oborožili z zemljevidi mesta, mi približno razložili kako do hotela, ki sva ga imeli rezerviranega.

Ob enajstih zvečer, sva se spokali na tramvaj in poiskali hotel, ki je bil - pošteno povedano - "bogu za nogu." in sva imeli prav zato probleme za ga dobit. Ko sva ga, sva se v bistvu samo še zvrnili v posteljo, dokler naju ni budilka zbudila v megleno dopoldne naslednjega dne...

Štajerci

Aljoša me stalno obtožuje, da ne maram Štajercev. Ni res! Častna!

Imam sicer svoje mnenje o štajercih, pa ne pravim, da so vsi taki. Je pa res, da je večina štajercev, ki jih poznam, hitreje razjezljivih od ... recimo vipavcev (teh sem najbolj vajena rzato primerjam z njimi). In raje se tepejo. Morde gre za predsodke in ne verjamem, da so vsi štajerci isti. Halo, a veste kako zelo veliiiiiiiikaaa!!!

Danes je dan, ko imam Štajerce še posebi rada. Končno sem dobila majico v najlepšejšem zelenem odtenku, kar jih obstaja (ni ne pretemna, ne presvetla, nima preveč modre in tudi ne preveč rdeče ali rumene... mislm res najlepšejši odtenek zelene barve) od nekoga iz vzhodne Slovenije. In sm mu najbel hvaležna za ves trud in za najbel izviren napis. In majco u najlepšem zelenem odtenku. Sem že omenla, da ima rejs idealen zelen odtenk? No, uglavnem - majca ima reeeeeeeejs najlepši zelen odtenek.

Pa tudi, če odštejemo trenutno navdušenje zarad majice (no, sej je bla oseba, k jo je prinesla tudi fajn, ampak to potem ljudje narobe razumejo...zato ne bom o tem), sem že velikokrat pisala o svojem najljubšem štajercu. Aljoša, kako lahko pozabiš na moje veliiiiiiikoooooooooo navdušenje nad Juretom Ivanušičem, a ga nisem omenjala tukaj, pa še tukaj, tukaj in tukaj, pa še tukaj in tukaj. 

Moram omeniti mojega drugega najbolj fajnega štajerca? Deadalus me je namreč tudi grdo gledal(no ja, je šlo za telefonski pogovor, se pravi bolj kretnje), ampak se na koncu strinjal. Štajerci so že fajn, ampak so posebna kasta. :) In jih imamo radi, a smo v njihovi družbi bolj previdni. Deadalus bi u bistvi bil moj najljubši štajerc, ampak... a lahko resno koga primerjaš z Juretom Ivanušičem? Ali s Colinom Firthom? Bodte no resni. 

Aljoša, a mi zdej verjameš?

Al moram v nedeljo spisat hvalo štajercem na študiji primera? :P

užaljenost

Danes sem prek Drugega sveta zasledila Dexterjev blog, ki me je v prvem odstavku povsem pritegnil...

"Od stvari, ki mi gredo pri sonarodnjakih najbolj na živce, je to, kako zlahka Slovenca užališ. To velja, če se smem poslužiti malo Völkerpsychologie, zlasti za slovenska plemena na drugi, jugoslovanski strani nekdanje rapalske meje. Vsaj med nami, Goričani, se je težje delati užaljenega: neznosno mora biti živeti med Goričani, če se ne moreš privaditi grobega in neusmiljenega humorja, ki vlada v teh krajih in ki dela naše ozračje krepkejše in znosnejše kot marsikje drugod." (Nevarna igra užavljenosti; blog Dextera et anima; 12.februar)

Avtorja tega bi morda popravila sam v tolikšni meri, da niso le goričani taki... alpa se vsaj fokusirala na rapalsko mejo. :P Ne res. Ne bi mogel boljše povedat. Humor je krut. neusmiljen. in dela ozračje jasneje. znosnejše. Če lahko nekomu v smehu poveš, da je debil, res ne vidim potrebe, da bi opravljal ali iskal situacijo za napade na osebo za hrbtom. Poveš mu/ji da je debil. Oba se srčno nasmejeta in živita naprej. Nobenih zamer. Naslednjič se pač zgodi v obratni smeri. :D

Oh, pogrešam te pristne odnose, predolgo že preveč časa preživim v Ljubljani! :)

mogočen grad

Na živi skali sezidan že iz doline vabi... z razkošnim razgledom pa dokončno zapelje... Stari grad nad Smlednikom.

HARD! Kjri zidovi! na živi skali!