Na zeljo anonimnega bralca tega bloga ( vupanju da je to tisti skriti obozevalec, ki naju bo pocakal, ko se vrneva v domovino), bova nadaljevali s porocilom.
Koncali sva med iskanjem skrivnostnih Gardin exotic (Marjeta bo kasnej popravla speling), do katerih se ni dalo dostopati z nobeno od navedenih linij mestnega avtobusa. Za to obstaja prav posebna linija 13BIS ( za vse ki bi radi vrtove pogledali).
Na najino zalost, je v casu najinega iskanja kaca z zivo zelenimi ocmi izvedela za najino namero in pobegnila.Sva pa vseeno preizkusili zivljenje jamskih ljudi, se izgubili v labirintu, si pogledali kitajski in japonski vrt posajen s palmami... Na koncu sva se nekako morali strinjati, da je bilo stiri ure iskanja avtobusa v tisti vrocini zelo vrednih, zamudili bi precej. Z zalostjo pa sva gledali na drugi del najinega nacrta za tisti dan- srecanje z najinimi zivalskimi sorodniki... zivalski vrt je bil zaprt...
zato je gotovo kriv ramadan- tako kot pac za vse pametne stvari, ki se dogajajo tukaj... ugotovili sva namrec, da je ramadan zgolj en res dober izgovor za karkoli- tudi za prevod iz arabscine v anglescino/francoscino...ampak, ok, o odnosu muslimanov do ramadana imava zdaj ze cisto svoj pogled, ampak o tem kdaj drgic...
Najin prijatelj Hamza nama je kasneje zvecer pripravil se zajtrk na obali- za vse romanticne duse naj povem, da je bilo slascic politih z medom precej. Na svojo zalost sem se komaj privlekla tja, Marjeta pa je zelo uzivala ( o prebavnih tezavah pac ne bom zgubljala dragocenega casa).
So pa nama povedali (mama Vida pozorno preberi ;)), da se na pokopaliscu, skozi katerega sva dostopali do pescene plaze, nahajajo veliki in veliko skrpjonov. Ampak ker je bila tema, nisva videli nobenega... seveda so naju tudi potolazili, da se jih vidi kadar je vroce - kar takrat pri tistih bori 38 stopinjah ze ne bi slo ... mislisli sva si svoje in jedli naprej :p in NISVA uzivali v soncnem zahodu, ker se je zgodiul prej kot smo zaceli jest - ITS RAMADAN! D!
No kaj tocno se je dogajalo kateri dan se res ne spomnim- brez zamere..
Iz rabata sva pot nadaljevali v MEKNES.
Plan je bil tak- dva dni v Meknesu, eni od kraljevih mest (imperial city), saj jih vsi neznansko hvalijo. Tokrat sva si privoscili neznansko udobje vlaka- avtobusna je bila namrec predalec, me pa prelene :p in vlak je bil kar super :)
Iskanje hotela v Meknesu naju je presenetilo in nikakor nisva mogli dobiti nekega primernega poceni bivalisca- dati vec kot 100 DH za eno noc za obe se nama se vedno zdi "cist prevec". Ok; dobiva hotel in se se vedno dokaj premoceni spraviva do mesta... no, sej sva bli ze v medini..;
Kasne znamenitosti sva videli... vas res zanima? eh, sej vem da ne...torej, kraljeve palace se itak ne da videt, k se kralj se zmjri dela, da naju ne pozna, mislm, da ce ga srecava na cesti zdej ga tud midve ne bova vec poznali- kar naj naju vabi na hariro ( tipicno juho, ki jo jedo zdej v casu ramadana). torej, dva muzeja, konjusnico, sobo v kateri so sprejemali tuje konzulate, shrambo zivil, mavzolej neznanemu pesniku (no, nama neznani osebi, k si nisva zapomnli) in se par takih stvari... ja medersa ( semenisce po nase)...
Nekje pri umetne jezeru sva se v senci dreves spogledali in si rekli: dva dni? ( to je bil namrec najin prvotni plan)... Ne!!!!!
in poiskali pot do avtobusne postaje... verjemite, da to po 18h ni najlazje opravilo, saj moras v guzvo trznice iz katere tezko prides cel... ampak nama je uspelo... cez dvajset minut je bilo guzve ze manj... vsi so se doma zbirali za mizo in cakali na glasni znak ( z vsem spostovanjem do islama, klic velikokrat zveni kot kravje mukanje).
Meknes nama nekako ni bil najbolj povseci, morda tudi za to, kler je to edino mesto v katerem si nisva dobili prijateljev - sva pa res sli spat ze ob 19h,kr sva mejli avtobus ob 5h zjutru...
4h zjutraj, MEKNES, Moroccan imperial city
Odpraviva se iz hotela in naletiva na zelo zacudene poglede receptorjev - ne niso spali, lih so pojedli vecerjo- sva se se dolgo smejali na ta racun, tudi medtem ko sva (kot ponavadi) slisali da v sloveniji obstajajo najlepse zenske in da res ne bi se smele zapustit mesta... ampak bile sva odlocene.
Na poti do postaje, sva srecali vojsko mack, ki naju je hotela napasti, ampak uspele sva jih premagati. Nekateri posamezni bojevniki niso obupali in so naju hoteli napasti iz zasede, ampak so kmalu obupali... Sledili so potuhnjeni ruski vohuni, ampak tudi te sva svojim molkom premagali. Boj se je koncal sele na avtobusni postaji, kjer sva ze od dalec slisali vzklike: Rabat!? Fez!?
Na avtobusu za Chefchauen ( al nejki tazga) je blu prou prijetno mirno, tako kot mesto. Ze po parih minutah v hotelu sva se odlocili, da ostaneva eno noc dlje...
vec pa kasneje
gremlo kupt hrano :p
