Marjeta, Meta in moji mehurcki na sprehodu
Se v zavetju hotelske sobe so bili mehurcki komaj slutni in sktiti pod majico. Nato pa sva se odpravili proti Muzeju Arheologije. Ogledovali sva si prve eksponate. Obvestili so naju, da je v bistvu muzej zaprt.
Skozi puscavo senc in mrazu (tega je namrec mocno primanjkovalo) sva se pocasi priklatili do enega zanimivega mesteca oz kashbaha v Rabatu. Ker se imena ne spomnim, ga ne bom zapisala. Ogledali sva si rusevine iz obdobja rimljanov in tudi perzijske(?) rusevine. Bilo je zelo lepo in vroce, zato sva se sli nekoliko ohladiti v hladno oazo. Tudi oaza je bila tam. V njej sva najprej videli majhne mlucke. Veselo so se igrale. Bile so res majhne in puhaste. Joj kako so bile lepe!
Pogledali sva si tudi nedokoncan minaret. To je stolp pri moseji. Iz njega vsak dan klicejo muslimane k molitvi. Zraven so bile tudi zelo lepe bele stavbe. In mavzolej. Marjeta mi je razlozila kaj je to. To je hisa, ki ti jo zgradijo ko umres. Ampak jaz nikoli ne bom umrla. Marjeta je rekla, da ga meni ne bodo zgradili.
Pocasi sva bili ze zelo utrujeni. V hotelu sv kar lepo zaspali. Se prej pa sva jedli. Bili sva ze zelo lacni.
Danasnji dan se je zacel zelo dezevno. Hoteli sva si ogledati Eksoticne vrtove. Ljudje pa soi naju usmerjali enkrat levo, drugic desno. Po dveh urah sva bili zelo zmedeni. Znasli sva se na zacetku.
Bili sva zelo zalostni, zato sva odsli v internet kafe.
Morda bova vrtove vseeno videli. Do njih morda pelje avtobus stevilka 28; 27 ali 13.
Tam bova lahko videli najbolj razburljive stvari kot so palme, ogromne skrpjone in kace s zivozelenili ocmi. Kace bodo tudi govorile in nas hotele pojesti. Ampak jaz se ne bojim. Marjeta zna francosko in jih bo ze uspela prepricati, da naj naju ne poje.
