vsak po svoje-midve sva za svoje sredstvo uporabile letalo
da nadaljujem:
v Chefchauenu dejansko clovek nima nejki blazno za pogledat, zato te opis v stricu Lounliju preseneti- "dva dni v tem mestecu se aj hitro spremenijo v teden dni"
ampak, sej pravim, tudi me sva ostali vec casa kot sva nameravali- in med kosilom, ko sva planirali kako bova zapolnili naslednji dan (ker stvari za videt pac ni za dva dni) sta naju ogovorila dva Avstralca: Govorila sta o neki gori nad Chefchauenom... baje je kar lusna. in smo se zaceli pogovarjat... nakar se je s tretje mize oglasil se en avstralc... ja, cela restavracija ze skori :P
in tako sva spoznali NINOta. Avstralec bosanskega porekla je imel na zacetku kar malce problemov z nama in najinimi ruskimi vohuni in nadlegovanjem moskih, ampak po uri hoje- do neke moseje na naslednjem hribu (seveda smo se zgubljali) je ugotovil, da res nisva na hašišu in da pač taki sva. Neč bat, sva povedali, da so Slovenci navadno normalni.
ja, to malo mestece s prbl. 70000 prebivalcev je ful lusno. V medini si z veseljem ogleduješ hisice v modro beli barvi.
No, kakor koli, Marjeti gore pač niso ušle... jst sm jih spustila, k se je moja prebava spet pokazala za dokaj nezanesljivo. Je pa mejla za družbo Ninota- in kolkr sm lohk vidla sta se mejla kar najjače.
No, kljub vsem prepričevanjem ob (seveda) brezplačni večerji pri najinem prijatelju, sva vstrajali z najinim odhodom v Fez. Na začetku sem sicer razmišljala, da bi blu bulši zabušavat tuki, ampak... v Maroku se vedno pojavi ampak v obliki enga (ali večih tipu), ki izjavijo kšne izjave, ki zmagajo in se je prou težku ne režat jim u fris. Tokrat sem imela to čast jst: Uana muv araund vit mi a bit? Aj šou ju najs plejsis.
ZMAGA! Ta izjava zmaga nad vsemi. :D je ni blu bel smejšne... v povezavi z Ninotovimi seksi mustaš, pa :D
5 minut smeha
FEZ
V tem mestu sva preživeli skoraj 5dni. Videli sva mederso in dva muzeja. Mal mal za 5dni? Ja nama se je tudi zdelo, ampak še vedno nama je zmanjkalo časa za kšn resen šoping spominkov. Sva se pa naučili prodajat preproge.
Po ogledu muzeja-ki so ga zaprli takoj ko sva prišli noter, so naju zvabili v trgovino s preprogami. Prodajalcu sva sicer povedali, da naj ne pričakuje dosti od naju (dosti se prevede z NIČ). Ampak je reku da bo vseeno poskusu.
Poskus je trajal približno 1,5minute. Resno tip je obupu, k sva se mu tok režali v fris. Je pa bil tist čas ko je poskušal zanimiv šov...
na koncu je reku, da mu bomo raj kar pomagale prodajat, da tu bo bel šlu.
in res so ga eni ljudje zmotli in je šel nejki vn, midve pa v akcijo takoj k je pršu nazaj. Sva ga posedli (kot je in naju), in mu začeli kazati postelnjo pregrinjalo (kot ga je on), pri tem pa smo uporabile iste fraze: " Klouz jor aj and oupen jor hart -> fil d kualiti" ma nau je takoj popravu "tač da kvaliti" :D
Teden dni Feza je res prehitro minilo, še zdej mi je žal, k je še tok spominkov za kupit- sori, sva se šele učile barantat in sva kuple sam mandulate- k ni blu treba barantat... ma sva se že učili. Na žalost barantanje ne gre po principu- vzamem tvojo telefonsko številko, ti pa meni ptodaš kozarce za 30MDH. Sm provala, ni šlo... ma tudi listk sm vrnila. Škoda- ostala sem brez kozarcev za čaj. :( in marsičesa druzga, ampak dec lajf.
Zdej pa sva prišli domou. Stvari imam že oprane in posušene (hvala za burjo) in čakajo na pakiranje, čez uro in pol pač štartamo naprej.
Ampak prilagajanje na življenje je kar težko. Ko vstaneš zjutraj in najprej preračunaš, da sploh nisi tok dolgo spal, ker je po starem času šele 8.30, ampak ne tuki je kar dve uri več. Potem ti sprehod do trgovine ponuja nov kulturni šok. Nikjer ni trgovin, ki bi se ravno odpirale, moških z izjavami "Helou svithart, aj vas luking for ju", pločniki so naravnost nesramno nizki (poravnani s cesto) in ne tisti marokški- 30cm je minimum. Trgovina... o tem ne bom zgubljala besed, cene- ojojoj!
In tipkovnica! A, pika in m kar sami prosto skačejo okoli in jih nikoli ni tam kjer bi morali bit. PACKI!
Ampak, to lahko rečemo- še par tednov tam doli, v uni neznosni vročini, s tipmi k to iskreno lažejo, de jim že skori verjameš, čeprav veš, da vejo, da veš da lažejo ku mačke tečejo- takoj nazaj, brez problema. Pogrešali bova mačke in otroke na ulicah, slaščice, metin čaj (čeprav je sladek za usje soude), zven arabskega in berberskega jezika...
Oh, berberi... mislm, da si zaslužijo posebno poglavje, kej praviš Marjeta? (ti prepustim, da ne bojo preveč čakali, jst jih bom itak mougla u parih urah odmislt) :(
-uglavnem, če razmišljate o obisku Maroka, povejte, imamo prijatelje tam, ki vam stvari zrihtajo VERI ČIP, BEST KUALITI! student prajs, džst for ju!
seveda jemljeva provizijo :P
Rabi kdo kakšno preprogo?
da nadaljujem:
v Chefchauenu dejansko clovek nima nejki blazno za pogledat, zato te opis v stricu Lounliju preseneti- "dva dni v tem mestecu se aj hitro spremenijo v teden dni"
ampak, sej pravim, tudi me sva ostali vec casa kot sva nameravali- in med kosilom, ko sva planirali kako bova zapolnili naslednji dan (ker stvari za videt pac ni za dva dni) sta naju ogovorila dva Avstralca: Govorila sta o neki gori nad Chefchauenom... baje je kar lusna. in smo se zaceli pogovarjat... nakar se je s tretje mize oglasil se en avstralc... ja, cela restavracija ze skori :P
in tako sva spoznali NINOta. Avstralec bosanskega porekla je imel na zacetku kar malce problemov z nama in najinimi ruskimi vohuni in nadlegovanjem moskih, ampak po uri hoje- do neke moseje na naslednjem hribu (seveda smo se zgubljali) je ugotovil, da res nisva na hašišu in da pač taki sva. Neč bat, sva povedali, da so Slovenci navadno normalni.
ja, to malo mestece s prbl. 70000 prebivalcev je ful lusno. V medini si z veseljem ogleduješ hisice v modro beli barvi.
No, kakor koli, Marjeti gore pač niso ušle... jst sm jih spustila, k se je moja prebava spet pokazala za dokaj nezanesljivo. Je pa mejla za družbo Ninota- in kolkr sm lohk vidla sta se mejla kar najjače.
No, kljub vsem prepričevanjem ob (seveda) brezplačni večerji pri najinem prijatelju, sva vstrajali z najinim odhodom v Fez. Na začetku sem sicer razmišljala, da bi blu bulši zabušavat tuki, ampak... v Maroku se vedno pojavi ampak v obliki enga (ali večih tipu), ki izjavijo kšne izjave, ki zmagajo in se je prou težku ne režat jim u fris. Tokrat sem imela to čast jst: Uana muv araund vit mi a bit? Aj šou ju najs plejsis.
ZMAGA! Ta izjava zmaga nad vsemi. :D je ni blu bel smejšne... v povezavi z Ninotovimi seksi mustaš, pa :D
5 minut smeha
FEZ
V tem mestu sva preživeli skoraj 5dni. Videli sva mederso in dva muzeja. Mal mal za 5dni? Ja nama se je tudi zdelo, ampak še vedno nama je zmanjkalo časa za kšn resen šoping spominkov. Sva se pa naučili prodajat preproge.
Po ogledu muzeja-ki so ga zaprli takoj ko sva prišli noter, so naju zvabili v trgovino s preprogami. Prodajalcu sva sicer povedali, da naj ne pričakuje dosti od naju (dosti se prevede z NIČ). Ampak je reku da bo vseeno poskusu.
Poskus je trajal približno 1,5minute. Resno tip je obupu, k sva se mu tok režali v fris. Je pa bil tist čas ko je poskušal zanimiv šov...
na koncu je reku, da mu bomo raj kar pomagale prodajat, da tu bo bel šlu.
in res so ga eni ljudje zmotli in je šel nejki vn, midve pa v akcijo takoj k je pršu nazaj. Sva ga posedli (kot je in naju), in mu začeli kazati postelnjo pregrinjalo (kot ga je on), pri tem pa smo uporabile iste fraze: " Klouz jor aj and oupen jor hart -> fil d kualiti" ma nau je takoj popravu "tač da kvaliti" :D
Teden dni Feza je res prehitro minilo, še zdej mi je žal, k je še tok spominkov za kupit- sori, sva se šele učile barantat in sva kuple sam mandulate- k ni blu treba barantat... ma sva se že učili. Na žalost barantanje ne gre po principu- vzamem tvojo telefonsko številko, ti pa meni ptodaš kozarce za 30MDH. Sm provala, ni šlo... ma tudi listk sm vrnila. Škoda- ostala sem brez kozarcev za čaj. :( in marsičesa druzga, ampak dec lajf.
Zdej pa sva prišli domou. Stvari imam že oprane in posušene (hvala za burjo) in čakajo na pakiranje, čez uro in pol pač štartamo naprej.
Ampak prilagajanje na življenje je kar težko. Ko vstaneš zjutraj in najprej preračunaš, da sploh nisi tok dolgo spal, ker je po starem času šele 8.30, ampak ne tuki je kar dve uri več. Potem ti sprehod do trgovine ponuja nov kulturni šok. Nikjer ni trgovin, ki bi se ravno odpirale, moških z izjavami "Helou svithart, aj vas luking for ju", pločniki so naravnost nesramno nizki (poravnani s cesto) in ne tisti marokški- 30cm je minimum. Trgovina... o tem ne bom zgubljala besed, cene- ojojoj!
In tipkovnica! A, pika in m kar sami prosto skačejo okoli in jih nikoli ni tam kjer bi morali bit. PACKI!
Ampak, to lahko rečemo- še par tednov tam doli, v uni neznosni vročini, s tipmi k to iskreno lažejo, de jim že skori verjameš, čeprav veš, da vejo, da veš da lažejo ku mačke tečejo- takoj nazaj, brez problema. Pogrešali bova mačke in otroke na ulicah, slaščice, metin čaj (čeprav je sladek za usje soude), zven arabskega in berberskega jezika...
Oh, berberi... mislm, da si zaslužijo posebno poglavje, kej praviš Marjeta? (ti prepustim, da ne bojo preveč čakali, jst jih bom itak mougla u parih urah odmislt) :(
-uglavnem, če razmišljate o obisku Maroka, povejte, imamo prijatelje tam, ki vam stvari zrihtajo VERI ČIP, BEST KUALITI! student prajs, džst for ju!
seveda jemljeva provizijo :P
Rabi kdo kakšno preprogo?
