TIŠINA

Po mesecu dni potovanja in nadlegovanja Maroškega cveta moškosti (hmmm...), si človek rad odpočije. Da sva s potovanjem zaključili točno 18. septembra je bila moja krivda. Naslednji dan me je že čakalo novo potovanje. Fizično potovanje ni bilo zelo dolgo- le na drugi konec Slovenije, v svojem duhu pa sem se pripravljala na polet.

Teden dni tišine se marsikomu zdi kot nekaj zastrašujočega. In je tudi bil. Ampak ne zaradi edine stvari, ki se od tebe pričakuje tam- in to je da si tiho, temveč zaradi notranjih pretresov, ki jih doživljaš v tem času.

To je čas ko se lahko spoznaš, ker se vsak, ki ga srečuješ dejansko ukvarja samo s sabo in s svojimi problemi (no s problemi ravno ne). Na nobenem hodniku v hiši ne zadoni nobena beseda, niti "Živjo", "zdravo" ali kak drug podoben pozdrav. Vse kar odmeva je slavljenje Boga in občasno stokanje " Pa Bog, ti si nor, to ne gre tako, kako lahko ti..."

Dejansko.

To je bil zame čas, ko sem si odpočila od kar napornega potovanja- se naspala. in se nekoliko spravila v red v vseh pogledih. Ponovno sem se srečala s svojim Prijateljem. Srečanje je bilo naporno- veliko truda sem vložila v to in spanja. Moja pripravljenost na tišino nikakor ni bila taka kot bi si človek predstavljal in želel. Po mislih so mi s svetlobno hitrostjo letele misli in dogodivščine iz Maroka.

Ampak vse se da- s trdno voljo. Ni mi uspelo ustavit notranjega monologa, toda zbrane meditacije, ki trajajo po eno uro, tudi niso za kogarkoli. Vesela sem, da so mi uspele. Da mi je uspelo to, o čemer sem hrepenela že vsaj pol leta- srečati se s Tabo in se Ti nasmehniti, čutiti Tvojo bližino in Ljubezen, ki jo daješ le Ti.

Zvenim fanatično? Morda, ampak... briga me!