po dogovoru, ki ga imava - se pac izmenjujeva- in zato ni dala nobenega pametnega predloga za naslov...
Ok tako gre? sej ne vem kje sva ostali... tokrat bo morde vec srece in bova z M napisali vsaka nekaj....
meni je pripadla cast, da pisem o najini gorski pustolovscini in zadnjem dnevu v Marakesu.
Vceraj sva se namrec odpravili proti goram. Najin cilj je bil najprej majhna vasica (beri vecja od Vipave) po imenu Imlil (naglas na prvem i-ju, drugega se skoraj ne izgovori). Waha?
Ker sva se v gore odpravili na prvi dan ramadana, sva si privoscili kar cel grand taxi (ti se uporabljajo za medkrajevno potovanje). Ja taki sva- vse hoceva zase; Zanearimo dejstvo da se navadno v teh mercedezih vozi po 6 ljudi. In se stlaciva... :D .... v avto po eni uri upanja in cakanja na moribtne loleke, ki bi sli v isto smer kot midve... po eni uri prideva do tja.
V Imlilu naju takoj pobase en tip in nam pokaze na zemjevidu kje se gre, pove ceno najema vodica in naju nato pelje se do urada francoske alpinisticne zveze kjer postavijo visjo ceno... ma itak sva skrti in se zmenva, de bi se hrano in prenocisce in vse skupi dobiva za manj kot 50€ za dva dni (itak po osebi).
Ampak mozicek, nama pove, da naju ne bo peljal on, in prikaze se se njegov brat... Marjeto je skori usulo s stola v upanju; da bo to najin vodic. In res je bil najin(bolje receno njen) Hibraim je najjaci in ga ze kar mal pogresava. Na zacetku je bil kar malce zadrzan, ampak potem sva mu verbalno in neverbalbno povedali; da noceva suznja ali sluzabnika in ratu je najin kar fajn prjatu. S sicer slabo anglescino smo se pomenli vse.
Kr pa seveda lenobi kot sm jaz hoja ne gre najboljse od rok (in nog) je bil ful prjazn in je kar stalnu spraseval - you ok? Sej pravim, da je bil najpreijaznejsi. Sam si ga je Marjeta total omrezila in sm rekla, de ok, nasledn dan ju pustim, da gresta sama do vrha in zato zacela izpeljevati svojo taktiko... bla sm kar najbel polzek in utrujena... ok, tu ni bla taktika :(
Po dolgem casu lazenja v hrib (mam se ti bi zmogla), ko sem se kot ze tolikokrat sesdla na skalo in zakricala: Im having a break. Hibraim se je seveda prijazno ustavilm in nekaj mahal po zraku. Marjeta pa je vsa vesela ( ze dolgo je namrec zadrzevala v sebi jezo; k se je vodic vec ukvarju z mano ku z njo) vskliknila: oh, we are there already? This is it?
Seveda je vzklik tudi v meni naredil cudezni preobrat - zbrala sem se zadnje kancke energije in vdignila glavo: pogled ob katerem zaostanejo besede. Koncno sva videli koco, ki je bil najin cilj za prvi dan. Ura je bila okoli 13h popoldne.
Se kaksno uro hoje in kmalu smo se znasli v neposredni blizini koce. Marjeta je nekoliko omagala in se z izgovorom da fotografira, nekoliko zaostala. Takrat pa sem sla v akcijo... Ene 100m pred koco sem se obrnila k njemu in mu po resnici povedala: I cant go on anymore, ill turn back.
"ok"
je bil njegov odgovoro med smehom
vec prihodnic... ura interneta se je iztekla
