drobne in mnogoterne- navadno
Danes se jih je kar nekaj odločilo, d hočejo postati moje prijateljice ali sovražnice, nisem prav razumela njihovega letenja okrog glave. Ampak res so bile... sitne :(
najprej smo šli pogledat "amerikance" (o tem sem že pisala ) ... prav brez strahu ali kakršnih koli problemov... ampak...in takoj po pregledu enega samega panja, se mi je pridružila prijateljica številka1. Seveda čebelje govorice nisem razumela, zato sem ji s kretjami (beri mehanjem okoi glave) poskusila dopovedati, da se danes ne bi družila z njo...
odšla sem k drugemu deleu čebel- k tistim v hiški (tudi o tem sem pisala v istem pripevku). Mal pomeditirat medtem ko čebele pridno letajo v in iz panja. Res...ful huda stvar... od strani gledat... in pridejo, se na vratih mal pogovorijo, pa grejo - ene notr, druge vn.
Ampak takoj za tem, ko je v bližino prišel tata, se je pojavila tudi prijateljica številka2. Tudi s to sva imeli probleme z razumevanjem.... In spet sem poskusila pobegniti, medtem ko sem ji z rokami poskusila povedati, da je vstopila v moj osebni prostor in da se mi to niti najmanj ni všeč.
Med sprehodom po (majhnem) sadovnjaku smo opazili mnoge sledi jelenov in srnjakov...ampak še prej ko sem jih dobro videla, je bila že tu prijateljica številka 3. Ampak ne tokrat sem jo poskušala ignorirat in ugotavljala, da gre za zares veliko žival - odtisi v zemlji so bili podobni konjskim (ok, lih en piklčk manjši)...do neke mere je šlo...dokler se nismo (končno) odpravili domov.
Popoldne pa sem na sprehodu ugotovila, da imam otečeno uho...jei
Danes se jih je kar nekaj odločilo, d hočejo postati moje prijateljice ali sovražnice, nisem prav razumela njihovega letenja okrog glave. Ampak res so bile... sitne :(
najprej smo šli pogledat "amerikance" (o tem sem že pisala ) ... prav brez strahu ali kakršnih koli problemov... ampak...in takoj po pregledu enega samega panja, se mi je pridružila prijateljica številka1. Seveda čebelje govorice nisem razumela, zato sem ji s kretjami (beri mehanjem okoi glave) poskusila dopovedati, da se danes ne bi družila z njo...
odšla sem k drugemu deleu čebel- k tistim v hiški (tudi o tem sem pisala v istem pripevku). Mal pomeditirat medtem ko čebele pridno letajo v in iz panja. Res...ful huda stvar... od strani gledat... in pridejo, se na vratih mal pogovorijo, pa grejo - ene notr, druge vn.
Ampak takoj za tem, ko je v bližino prišel tata, se je pojavila tudi prijateljica številka2. Tudi s to sva imeli probleme z razumevanjem.... In spet sem poskusila pobegniti, medtem ko sem ji z rokami poskusila povedati, da je vstopila v moj osebni prostor in da se mi to niti najmanj ni všeč.
Med sprehodom po (majhnem) sadovnjaku smo opazili mnoge sledi jelenov in srnjakov...ampak še prej ko sem jih dobro videla, je bila že tu prijateljica številka 3. Ampak ne tokrat sem jo poskušala ignorirat in ugotavljala, da gre za zares veliko žival - odtisi v zemlji so bili podobni konjskim (ok, lih en piklčk manjši)...do neke mere je šlo...dokler se nismo (končno) odpravili domov.
Popoldne pa sem na sprehodu ugotovila, da imam otečeno uho...jei
