Bakalina: Pakašnca

Začelo se je z branjem članka: Plačaj kolikor hočeš. V komentarjih sem zasledila povezavo na založbo, kjer prav tako ponujajo izdelke (beri CDje) po ceni, ki jo določiš sam. Macefizelj. Hard! Sploh nisem vedela, da kaj takega obstaja. Super ideja!

Link v komentarjih pa nibil link na splošno stran založbe, ampak direkt na CD od Bakaline. Ena stara teta, ki straši:

Šele kasneje mi je uklopilo, da ima v rokah lončeno posodo. Po poslušanju tiste pesmi, ki je zraven, sem ugotovila, da gre za pesmi v tolminskem narečju. Brez česarkoli, tudi če sem zaprla stran, sem že vedela, da se bom prej al slej ponovno znašla na strani in CD naročila.

Ta prej al slej se je zgodil dve minuti kasneje. Ko sem po isti poti iz Readerja na Slotech iz Slotecha na Macefizelj z Bakalino in na obrazec, ki se nahaja na koncu strani. :)

Baje, naj bi po izpolnitvi obrazca, dobila potrditveno e-pošto, ki mi bo povedala, da je pošta oddana. Nič ne vem o tem. Sem pa par dni kasneje dobila obvestilo, da me čaka paket na pošti. JEI!

Seveda sem skoraj tekla na pošto po paket. Ampak sem bila razočarana nekako takrat, ko sem CD vstavila v računalnik in mi pokaže datoteke z neko čudno končnico, ki je nobeden od programov, ki jih imam na računalniku ni znal odpreti (in različnih vrst, ki jih Silvo lahko bere ni tako malo, da ne bo pomote!).

Logično, da me je razpalilo. Po moji oceni sem CD plačala dovolj pošteno, da sem lahko od izdelka tudi pričakovala neko veselje, se pravi delovanje!

Pa sem poslala sporočilo na založbo, da kaj se pa grejo, da pošiljajo tak CD. Sej ok, lahko imajo pesmi tak format, ampak naj potem vsaj opozorijo... a ne bi bilo to lepo od njih? Magari zravn CDja, ki ga pošljejo, še navodila kateri program potrebuješ al pač nekaj.

Odgovorili so mi še isti dan. Odgovori je bil tako prijazen, da me je v sekundi postalo najbolj sram, da sem jih tako napalila (zarad slabih izkušenj se vedno spraviš na napačne :$ in ne, to ni izgovor!). Poleg podrobnega opisa kateri program potrebujem (seveda za winse... jah), so mi odgovorili, da mi bodo zaradi možnega nedelovanja CDja poslali novega.

WOW! Valda, me je postalo še bolj sram. In sem v odgovoru odklonila tako prijaznost, ker je CD očitno delal, ampak ga ne moj, ne računalnik sosede ni znal brat. Seveda me je zanimalo, če imajo rešitev tudi za linux, ampak mi prijaznio gospod na drugi strani ni znal pomagat (eh, kdu bi mu zameril...).

Uglavnem to sem hotela povedat. Take prijaznosti že dolgo nisem doživela, zato jo bom tudi javno pohvalila! Res, lepo od njih.

Kar pa se tiče vsebine CDja, mi jo je uspelo pretvoriti v berljiv format, seveda ne brez truda, ampak je bilo vredno!

Besedila poolna humorja, narečje, ki ga itak razumem za en četrt. :) Ampak počasi, počasi, ga začenjam razumet.

Res svaka čast Janiju Kutinu (Križarjew s Čadrga), pa tudi njegovi harmonikašici Renati Lapajna (Lapatarca naz Panikve).

No, tuki pa še pesmica za pokušino: Kmieti kaštruoni. Pa rečte, de ni blu vrednu vseh problemu. :D

siva

Siv faks, sivi pločniki, sivo počutje, sive ceste, sivi računalniki, sivi lasje, sivo...

danes je siv dan.

Pesemca za današnji dan.

servis telefona - Samsung

Že nekaj časa nazaj sem si privoščila nov telefon, tokrat Samsunga. Dejansko mi je všeč, ker ima qwerty tipkovnico in je pač res to kar rabim od telefona. No, funkcij ima seveda nepregledno množico in če bi se jih dalo bi jih brez problemov izbrisala, ampak, pustmo stat ;)

Res, še nikoli nisem bila tako navdušena nad telfonom. Preprost za uporabo, lušn izgled... res ne vem kej bi hotu človek več (ne, ne spadam med une geeke, k hočejo androida, čeprou, ko sem ga nejki rabla je biu tudi android čist luškn ;)). Uglavnem bila sem čisto navdušena nad svojo izbiro.

Celo nekoliko manj prijetna izkušnja s tehnično podpora na samsungu, me ni odvrnila od mojega začetnega navdušenja. Sinhronizacija s telefonom je seveda mogoča samodejno, ČE uporabljate operacijski sistem Windows. In jaz ga seveda ne. Pa me je zanimalo - a imajo kak programček pripravljen tudi za linux. Koneckoncev se tudi linux počasi širi, čeprav res ni nekaj blazno razirjen in razumm, če ga nimajo.

Pa jim pišem na podporo in povprašam po tem. Njihov odgovor? Ga bom kar skopirala:

"Pozdravljeni!

PC Studio za linux OS ne obstaja.

Lep pozdrav!"

 

Nič oprostite, nič! Sej pravim, razume, da ga nimajo, ampak vsaj una poslovna vljudnost? Noup, nič! Pa še za ta zelo izčrpen in "vljuden" odgovor so potrebovali cele tri dni.

 

Ampak, kot sem rekla, me stvar ni pretirano ganila, ker mi je bil telefon čist preveč všeč. Hei, celo budilka dela, ko je telefon izklopljen, pa da ne omenim, da lahko melodijo za budilko določim iz svoje zbirke melodij! Ok, ja, prej sem imela res primitiven telefon...ma je bil pa lep :P

In ta ta nov je res fajn! Tudi brez primerjave s starim.

 

Potem pa se je začel nekoliko neubogljivo obnašati. Seveda nisem bila pretirano navdušena nad tem, da se mi kar sam od sebe ugaša. Pa sem rekla... Lej Delphy, pejdi ti une strice (alpa še rajši tete) na servisu pogledat, pa nej te mal prevzgojijo, ker tako pač ne gre.

 

Po 14 dneh sem ga končno dobila. Seveda s popolnoma izbrisanim spominom (najbrž je to prva stvar, k jo na servisu naredijo al kaj?!). Ampak ok, morda je bila napaka tudi v tem. Potem pa sem prebrala drobno pisemce, ki ga stric na servisu napiše.

 

Odločila sem se. Ej, telefon mi je še zmjri blazno všeč. Ampak pri pooblaščenem serviserju /tehnični podpori imajo res slabo zasnovano politiko odganjanja strank. Da ti napišejo, da so pri telefonu sicer nekaj popravljali, ampak da je glavni problem v SIM kartici? Oh, komon!

 

No, da ne bom sam šinfala. S servisom LGja sem bila obakrat zelo zadovoljna. Hiter, učinkovit  in zelo prijazen servis! Če date kej na to, pol izberte kej od LGja. Sej njihovi telefoni so se baje fajn izboljšali od takrat, ko sem ga kupovala. :)

nasmeh, ki ne mine ...

Vonj po pravkar upihnjeni sveči je se počasi izgublja po sobi, skupaj z dimom. Ostanki sirov na belem krožniku in umazani vinski kozarci...

V tej umirjenosti se je prav lepo spomniti na večer, ki je minil, a je š vedno tu...

Spomin na mirnost in zadovoljnost, ki jo čutiš ob vonjavah vina, ob opazovanju barve rujne kapljice, ki se svetlika v kozarcu. In skozi kozarec v pogledu na prijatelje. Mir, ki ga čutiš, ko se ponovno povežeš z ljudmi, za katere si že mislil, da ostajajo v preteklosti. Pa tisti, ki se nahajajo fejst v sedanjosti.

Res paše, da se vsake toliko umiriš in preprosto si tam, kjer so ljudje, ki jih imaš rad. Taki trenutki puščajo za sabo sled - nasmeh, ki ne mine. Pa čeprav se vonj po upihnjeni sveči počasi izgublja...

center Ljubljane zvečer

Že dolgo se nisem sprehajala po centru Ljubljane zvečer. Sej vem, da je Ljubljana poleti najlepša, taka mirna. Res pokaže čist drug obraz :)

Ampak včeraj zvečer sem bila čisto ... šokirana! Ma v pozitivo! Na vsakem koraku ljudje, ma ne preveč ljudi, tist zdrav vrvež ulice. Pa stojnice na katerih delajo palačinke, pečejo koruzo... waw.

Prou prijeten sprehod po centru je bil.

Elvis

Kralja rock n' rolla nikoli nisem pretirano marala, če povem na lep način ;)

Ampak kej, danes praznujemo že 33 obletnico njegove smrti. Naj počiva v miru, če živet ni mogel (v miru).

Edina pesem, ki mi je bila kdaj koli všeč od njega je Devil in disguise (besedilo). Dejte si tudi vi zavrtet kšno njegovo pesem... tku za spomin... ;) Morda si pogledate celo kakšen njegov film :D

Taki pač smo, smrt slavnih se nam zdi bolj pomembna kot rojstvo :P

dojenčki II

I* zadnje čase si se nam vedno bolj pogosto pojavljala v mislih. Vedno bolj smo se pogledovali, če ima kdo novice o tebi. Če je kdo dobil kakšen SMS od tebe. Novic je bilo namreč vedno manj. Človek ni več vedel al je bolje da se upre želji in te pač ne kontaktira. Bodoče mamice imajo nareč dosti dela s pripravami, si predstavljam.

Sploh zadnje dni, smo se bolj ali manj spraševali kaj se dogaja.

Zdej pa lahko svoji najzvestejši (in včasih kar mal tečni ;)) bralki čestitam ob rojstvu sinčka. Upam, da je bilo vse ok, da ni bilo pretežko. ;)

A nisi rekla, ko smo se pogovarjali o datumu, da ciljaš lih na 12.? :D

ČESTITKE novopečeni MAMI!

Naj bo mali priden, lačno je (čeprou je že kar velik), tiho in veliko (predvsem ponoči) spi... pa naj vama bo v veselje in ponos!

A sem omenla, I, da bom zdej resno razmislila o novem profilu na FB, ampak sam če boš ta prava FB mama in boš povedala o vsakem drekcu pekcu, nočnem ustajanju in joku, mokrih in umazanih plenicah, pljunku, nasmehu, napol pojetem Frutku (oz katerikoli dojenčkasti hrani)...drgač se mi ne splača ;)

v neznano

a ni fajn, da ne jadraš v neznano sam ko se gre za čas življenja...

a ni fajn, da se vsake toliko časa odpraviš na izlet in nimaš pojma kje boš pristal...

ena o svobodi

Bolj ko berem komentarje pri tem članku, pa ko preberem tega, mi v bistvu ni jasna le ena stvar...

Zakaj je ženska svobodna, če je bolj slečena kot oblečena, če pa hoče svoje obline zakriti, je pa to nesvobodno?

Ne gre se za burke gor in dol... ampak nesmiselno racionaliziranje in podajanje razlogov proti čemerkoli... v eno smer gre, v drugo pa ne? A ni svoboda ravno to, da se lahko odločimo tako ali drugače? A ni svoboda ravno temelj zahodne kulture? Torej je dovoljeno vse? Al ni dovoljeno nič? Dovoljeno je imeti na sebi 4 dm² blaga, ni pa dovoljeno imet 8m²?

Morda pa je burka le skrito hrepenenje vsake zahodne ženske po tem, da se ji ne bi bilo potrebno vsako sekundo sekirat za videz in vsak dan bolj sleči, ne glede na letni čas... ker v nasprotnem primeru mi ni prav jasno zakaj je ta tema zadnje čase tako popularna. Gotovo ni zaradi ogromnega števila muslimanov v Evropi, k guess what - so bili tudi pred tremi leti, pa ni bilo tok govora o tem!

Ne pravim, da je ok, ne pravim da ni. Pravim sam, da morajo bit razlogi za nesprejemanje tuje kulture v našem prostoru, kjer se tako trudimo, da (nacionalne) kulture ne bi imeli (sori, sekularizacija je zame del tega nesprejemanja svoje lastne kulture), nekoliko drugačni, morda malo bolj domiselni, (z obžalovanjem ugotavljam, da ne bodo nikoli) celo inteligentni?

A nismo sedaj spet pri tem. Kako se znamo podzavestno prilagodit in drugim dovolit prinašanje svoje kulture... zato, da se lahko potem jezimo nad tem?

Ne podredit, ne nadredit. Dejmo tuje najprej spoznat, šele potem popljuvat, če je kaj treba. Predvsem pa se učit!

Ne pa utemeljevat stvari tako kot požigalec (?): Kaj ti bo kolo, če imaš nahrbtnik. (al kako že gre?)

Š kot šotor

Točno ta objava se je pojavila v točno pravem času, sledila ji je še ta. Benjamin si je za svoj novi motiv izbral ravno šotore. In to ne katerih koli šotorov, ampak Bohinjce, uradno baje Savice (poskusite si ga raje predstavljati brez podaljšane strehe... Najači šotor, ma kej najjači, še slovenski je!

Morda ga ne postaviš tako, da ga vržeš v zrak in se sam postavi. Ampak lih v tem je užitek! Definitivno pa me še nikoli ni bilo strah poplave, ko sem spala v tem šotoru. Prav postopek postavitve mi je fajn, ker pogojuje timsko delo (približno, si lahko ogledati kako in kaj na tem posnetku - ni sicer točno tako kot jih mi postavljamo, ampak za lažje predstavljanje bo že). 

Naše planinsko društvo ima poleg tega še malo boljše kline kot so tisti, ki jih navadno dobiš zraven šotora. To pomeni, da se ne zvijejo že ko jih pogledaš. Zato je delo še bolj zabavno! 

Macolo v roke, natikače na noge in gremo. Macolo za zabivat kline, natikače pa zato, ker obstaja logika: kdor se prej sezuje, tisti gre v šotor... in igranje duhca v šotoru je fajn ;)

Ok, morde ste videli lastnosti šotora in se vam zdi 12kg nekoliko preveč za šotor. Jah, šotor je namenjen temu, da ga postaviš, najraje za cel tabor. Je definitivno zanesljiv šotor, ker pušča zelo redko (tudi če ni pokrit z dodatnim najlonom) in preživi točo (preizkusila sama!). In kar mi je pri šotoru najbolj všeč je dejstvo, da je pod opisom "4 osebe" všteta tudi prtljaga za štiri osebe za vsaj en teden. Drugače pa čisto udobno spi v tem šotoru tudi pet ljudi. Malo manj udobno pa jih lahko spi tudi 11 ljudi. In še vedno te noter lahko fajn zebe. Sem že omenla, da se da v šotoru stat? 

Ni ga čez Bohinjca!

Moje fotke sicer niso tako dobre kot tiste od Benjamina ... se lahko izgovorim na dejstvo, da ima on fotoaparat, jaz pa le eno mikeno škatlico namesto fotkiča? Hehehe.

Če morda kdo še ni slišal. Danes so otvorili tudi Planinski muzej v Mojstrani. Tako sem gledala na Mojstrano pred dvema tednoma... ah...je bilo lepo...to, da lepe stvari prehitro minejo, itak vsi predobro vemo...

Silvo sliši!

Silvo sliši! Ugotovili smo, da sicer slabo sliši, ampak mu pripomočki konkretno olajšajo to, za tipe tako težavno opravilo.

Kar je najboljše je to, da nima selektivnega sluha!

JUHEJ!!!!

Hvala Dedalus ker si se z njim prav po moško pogovoril, si definitivno izboljšal najin odnos (unga s Silvotm mislim, ma unga ta druzga tudi) ;)

samo enkrat si študent

Sem se prav zamislila, ko smo se s sodelavkami odpravljale s kave in me je ena od njih vprašala:

"Kaj pa ti? Ne greš nič na dopust?"

Hmmmm, pogledala sem jo in ji pošteno povedala: "Pa sej sem bila en teden."

"En teden, pa kaj je to! Sej si študentka! Zdej si lahko privoščiš! Če si ne boš zdej, kdaj si boš!"

Mi je dalo prav misliti. In do časa, ko sem prišla do svojega računalnika, sem trdno sklenila, da pogledam za letalske karte... kam? Eh, koga briga, sam da grem! Ampak po desetih minutah iskanja pametne destinacije se mi ni več dalo. In sem načrt rahlo opustila.

V bistvu priznam, da se mi trenutno ne da ven iz Slovenije. Letos sem že bila, ene dvakrat, zdej pa bi raj raziskovala domovino, ali pa vsaj tukajšnjo okolico. Da se ne zgodi spet, da nekdo vpraša, kje so Višnje... pa ne bom znala zagotovo odgovorit. Me je še vedno sram zarad tega.

Kljub temu, da sem plan o pohajanju opustila, me je stvar še kar žrla... in ko mi je danes spet čisto zgroženo ponovila isto (res jo je ena sama prijaznost!tok prijaznega človeka že dolgo nisem srečala), sem se še malo bolj zamislila. Ok, sej imam plane, da grem pohajat čez vikend... sploh tega vikenda se zelo veselim, čeprav ne bo daleč. :) ampak ni to to.

Kar ne gre mi iz glave: bodo zadnje študentske počitnice res potekale tako, da jih ne bo? Da bom imela vsega skupi en teden počitnic? Prav res ne bom spoznala nobenega hudo novega kraja? Hard.... se počutim, ku de ne bi pohajala še letos!

prijaznost

Zadnjič sem bila v trgovini. Preden začnete čudit nad tem nezaslišanim početjem, berte do konca... če že lih berete. ;)

Torej, zadnjič sem bila v trgovini. In bila sem čist šokirana: prodajalke so se obnašale, kot da sem rabelj. Pa sploh nisem bila tečna!! Imam priče. 

Poskusila sem se pohecat. Nič. Niti nasmeška, samo strmenje s tistim res tečnim pogledom: "Kej me mučiš, ko delam na blagajni. A res moraš kupit te stvari?" Ok, morda sem sfalila naglas... Poskusim se pohecat še enkrat. Bit prijazna stranka. Tista, ki ti polepša tisto minuto na blagajni. Nič. 

Ok, ima slab dan, je imela druge plane, pa mora bogica delat. Razumem, ni vsak dan tak, ko si navdušen nad delom. Čeprav... nasmeh res nikoli ne škodi.

Poskusim z drugo prodajalko v istem trgovskem centru. Isti odziv. Morda celo malo bolj sovražen. Hmmm... Nič mi ni jasno. Toda še prej, ko bi se uspela poglabljat v stvar, se moja družba pri kruhu poheca in prodajalec se začne smejati. WAW! En človek z življenjem!

Priznam, da sem zaradi tega smeha, pozabila pogledat kako brezvoljna je prodajalka na blagajni. Čisto sem bila nvadušena. Do naslednjega tedna. Ko sem v isti trgovini doživela enega od večjih šokov. 

Morda bi na tem mestu morala povedati, da gre za eno od trgovin "najboljšega" soseda, v kateri imajo fine pice. No, vsaj meni so fine, sploh če cel dan nič ne pojem. Najbrž sem se navadila na njih, ko sem delala blizu centra v Šiški - kratek odmor, paše nekja toplega pojest... tudi v primeru, da nimajo nobenega kosa, je sveža pica narejena v slabih desetih minutah.

In kako zelo mi je v petek zapašala taka pica! Pridem torej spet v že zgoraj omenjeno trgovino, direkt v kot, kjer pečejo pice. Pa mi ženska, ki stoji za pultom izjavi, da nimajo pic. Ok, jo boste že naredili, si mislim. Pa mi reče: "Pice pečemo samo po naročilu. Spečena pa je v pol ure!"

V tistem trenutku sem najbrž vzporedno razmišljala o tem al bi vseeno počakal pol ure za stvar, ki sem jo imela v glavi že... skoraj cel dan. Hkrati pa, dosti bolj glasno so po glavi odmevale misli: Pa sej ni resna!Od kdaj pa se pice v tej trgovini pečej tako dolgo?!? In sploh ni to! Najbrž je čas nalašč podaljšala, ker se ji ne da delat ene boge pice!"

Ok, morda si zdej mislite, da sem se spravla na ubogo prodajalko, ki je delala že 7 ur in 40 minut in je samo čakala še tistih 20min, da konča za ta dan, morda celo teden. Morde malo ja. Ampak, če bi slišali ton, s katerim je izrekla kar je rekla! To me je res zmotilo.

In od takrat sem postala rahlo obsedena s tem. Tako mi je danes kosilo postregel gospodič, ki je mislil, da mu vzdihi konkretno pomagajo pri njegovem delu. Da ne govorim o splošno butastih vprašanj na katera mu človek ne more odgovoriti. Sej ne da se ne bi dalo, ampak res se mi ni ljubilo izzivat še enega vzdiha več zaradi vprašanja: "Kaj od zelenjave" ker so imeli od zelenjave točno zelenjavo na maslu... Eh ja...

Morda sem se na to osredotočila tudi zaradi dela, ki ga trenutno opravljam. Morda zato ker resnično ne razumem, kaj točno imajo ljudje, ki delajo s strankami v glavi. Ne res, če ti gre princip "do stranke moraš biti prijazen" in "stranka ima vedno prav" alpa se v delu strankami ne dobijo, nej pač ne delajo v tem. Ja, če delaš s strankami moraš marsikatero požreti in se marsikdaj nasmehnit, čeprav bi koga najraje stepel. Ampak pač... tako je. Živi s tem.

Sama vem, da to ni zame. Sem poskusila. Ne da bi se hotela hvalit ali karkoli, ampak mislim, d ami je šlo vseeno boljše od zgornih primerkov. Čeprav... zdej se bo gotovo kdo od šefov oglasil in povedal resnico - kako obupna sem bila in kako srečni so, da sem šla, ker so dobili en kup pripomb strank in sodelavcev. ;) hehehehe :D Bom nehala izzivat usodo. ;)

Uglavnem, prijaznost prodajalcev v sloveniji se mi zdi le še mit, kar je žalostno. Včasih se mi j eše zdelo, da lahko izbiram med trgovinami, kjer si lepo postrežen in tistim kjer nisi. Izbira sedaj pa kaže, da je lahko postrežba slaba ali slabša. Groza!